Boljši obeti za kulturo
ZUJIK s kulturo v vsako vas
Nov krovni zakon o kulturi prinaša prvo večjo spremembo na tem področju po dveh desetletjih. Z njim je vlada izpolnila eno od koalicijskih zavez oziroma drugo tako veliko v tem mandatu. Na Ministrstvu za kulturo so namreč opozorili, da so pred tem »že zagotovili minimalna plačila za samostojne kulturne delavce«.
Zakon med opaznejšimi spremembami prinaša »prepoved neplačanih pripravništev, večjo socialno varnost in delavske pravice za samostojne kulturne delavce, sistemsko zaščito baletnih plesalcev in prekvalifikacije, stabilnejše pogoje dela v javnih zavodih in nevladnih organizacijah, večjo podporo ljubiteljski umetnosti in več dostopa do umetnosti za vse ljudi – ne glede na socialni status ali kraj bivanja«. Posebej slednje bi lahko prineslo veliko novost v sicer zelo centralizirani državi. Pogosto pa je uživanje kulture zelo odvisno prav od socialnega statusa, saj je zgodovina že večkrat pokazala, da se ljudje v času krize najprej odpovedo prav temu delu življenja. Možnost prekvalifikacije pa se prav tako sliši lepo, čeprav je že zdaj nuja vseh tistih, ki poškodovani končajo svojo kariero pogosto pred štiridesetim letom starosti.
Podporo spremembam so ob nekaj manjših pripombah izrekli Komisija državnega sveta, društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev Asociacija in Nacionalni svet za kulturo. Zakona pa ni podprla poslanska skupina SDS. Poslanka Anja Bah Žibert je ob obravnavi dejala, da se ministrstvo za kulturo zaradi tolikšnega ukvarjanja s samozaposlenimi »spreminja v ministrstvo za socialo številka dve«, in dodala, da bi moral o nadarjenosti samozaposlenih presojati trg. Kar v praksi pomeni, da bi nam ostala samo popularna in ljudska kultura, nekje od ansambla Fehtarji do uporabnih umetniških izdelkov iz keramike. Pri govoru o umetnosti, ki naj bi morala sama preživeti na trgu, se redno pozablja na milijarde, ki jih država vsako leto nameni za subvencije gospodarstvu, katerega izključen namen je profitiranje na trgu, čeprav so zneski tam neprimerno višji od teh, ki jih nameni za umetnost. V preteklih letih je sicer več raziskav pokazalo, da je multiplikativni faktor naložb v kulturo med najvišjimi, kar pomeni, da se vsako takšno vlaganje vsaj enkrat (pa tudi do desetkrat) povrne pri drugih gospodarskih dejavnostih.
Kar se tiče financ, nov zakon po novem predvideva dvoletno programsko načrtovanje javnih zavodov namesto prejšnjega enoletnega, kar naj bi institucijam pomagalo pri večji predvidljivosti in lažjem načrtovanju vnaprejšnjega programa. Hkrati ohranja možnost enoletnega financiranja, če bo občinam v primeru javnih občinskih zavodov tako bolje ustrezalo, torej ponekod sprememb morda sploh ne bo. Poleg tega pa novela prepoveduje neplačano pripravništvo mladih delavcev v javnih zavodih, s čimer se želi izogniti izkoriščanju. Uvaja pa tudi polletno uvajanje v delo.
Samozaposleni v kulturi bodo lahko po novem prvič prejeli nadomestilo za bolniško prisotnost zaradi poškodb, ki ga prej niso mogli dobiti, saj je zakon določal, da so do nadomestila upravičeni le tisti, ki so bolni 30 ali več zaporednih dni. Malo pa se je dvignil tudi cenzus, ki je doslej predvideval, da so do plačila prispevkov s strani ministrstva upravičeni le tisti, ki so mednarodno priznani ustvarjalci oziroma ustvarjalci na visokem profesionalnem nivoju, ki pa kljub temu niso smeli zaslužiti več kot dvajset tisoč evrov letno. Iz cenzusa bodo po novem izvzeti tudi potni stroški, pravico do plačila prispevkov pa bo možno tudi začasno zamrzniti med materinskim, očetovskim oziroma starševskim dopustom.
Pomembnejša novost prihaja tudi na področju nevladnih organizacij, ki bodo lahko po novem brezplačno uporabljale javno kulturno infrastrukturo za deset in ne več le pet let. V primeru javnih zavodov ali upravljanja državne infrastrukture s strani občin bo možno tudi pogodbeno upravljanje in brezplačna uporaba do dvajset let. Do infrastrukture pa naj bi po novem lažje dostopala tudi ljubiteljska društva. »Za nevladne organizacije se uvaja tudi večja pravna varnost pri prijavah na razpise in boljši pogoji za regionalno razpršeno financiranje,« dodajajo.
Zakon s polnim imenom Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo je tako po skoraj treh letih priprav ugledal luč sveta. Prispeval naj bi še k zmanjšanju birokracije, medsebojno povezal sektor in naslovil spremembe v družbi v zadnjih letih. Skupno je poskrbel za približno šestdeset sprememb.
Nenazadnje pa bo tudi kulturna politika menda postala bolj transparentna in dialoška, saj zakon uvaja obvezne posvetovalne skupine na ministrstvu (za nevladne organizacije, samostojne kulturne delavce in javne zavode) ter uvaja evidenco lokalnih kulturnih programov, ki bo služila v pomoč pri načrtovanju ukrepov in politik. Posodobljen bo tudi ukrep obveznega umetniškega deleža v javnih investicijah, ki bo omogočil, da »umetniška dela postanejo sestavni del javnega prostora – od upravnih enot do železniških postaj in univerz«.
Ko bi le vse te nadobudne besede meso postale, saj bi bilo v teh časih to več kot potrebno. Na vsakem koraku je namreč že moč videti, da se količina prebranih knjig, ki v ljudeh vzbujajo empatična čustva, niža obratno sorazmerno s pojavi nasilja in povečevanjem nestrpnosti. Gotovo se je za celotno družbo bolje izražati ali razumevati skozi umetnost ali uživanje le-te.
Pia Nikolič
