Ali Evropska unija računa na litij iz Slovenije?
Nedavno dogajanje v zvezi s podjetjem Rio Tinto, ki se je v Srbiji skušalo dokopati do rudnih bogastev te države, nam je lahko v opomin. Srbijo so takrat zajeli množični protesti proti spremembam zakonov o razlastitvi in referendumu o spremembi ustave, ki naj bi bile pogoj za začetek rudarjenja litija. Gre za rudo, ki je ključni element v izdelovanju baterij telefonov, prenosnikov in električnih avtomobilov, zato je vse bolj dragocen. Njegova cena v zadnjih letih strmo raste. Leta 2004, ko so odkrili srbske zaloge litija, je cena tone litijevega karbonata znašala 1.720 dolarjev, danes dosega že ceno 12.500 dolarjev za tono.
Kako je z redkimi in zaželenimi rudninami pri nas? Slovenija mora glede kritičnih surovin najprej ugotoviti, katere ima na svojem območju in v kakšnih količinah, česar od osamosvojitve praktično ni počela. Raziskovanje in koriščenje rudnin v Sloveniji je bilo deležno vlaganj predvsem v času od druge svetovne vojne do osemdesetih let prejšnjega stoletja, saj je Jugoslavija stremela k surovinski samooskrbi. Takratne raziskave so bile sicer osredotočene na tako imenovane osnovne kovine, kot so svinec, cink, baker in železo, ter na energente, kot sta uran in premog. Medtem za kovine, ki so danes kritične in zelo iskane – denimo litij, kobalt, nikelj, grafit, mangan, redke zemlje – ni bilo opravljenih raziskav, kar je vsaj nenavadno. Edini razumen razlog za takšno ignoranco je visoka cena vseh potrebnih raziskav in procesov za odprtje in vzdrževanje rudnikov, poleg ekoloških pomislekov, ki kapitala ponavadi ne zanimajo. V prihodnje bi bilo smiselno poiskati tisti del geoloških virov, ki je pod danimi pogoji ekonomsko izkoristljiv.
Raziskave geoloških virov nam od nedavnega nalaga evropska uredba o kritičnih surovinah (Critical Raw Materials Act), s katero si Evropska unija skuša zagotoviti varno oskrbo 34 mineralnih surovin, katerih proizvodnjo in predelavo v veliki meri obvladuje Kitajska. Ko gre za kritične surovine, Geološki zavod Slovenije navaja, da so pri nas znana nahajališča antimona, tudi barita (kot primesi) ter bakra. Tu sta svinec in cink, ki sicer nista kritični surovini, vendar lahko vsebujeta primesi, ki pa so kritične surovine, kot na primer germanij iz mežiške rude. Imamo tudi znana nahajališča boksita, ki se uporablja za proizvodnjo aluminija. Zabeležili so tudi več pojavov uranove rude, predvsem v okolici Škofje Loke. Svetovne cene urana, ki se uporablja kot jedrsko gorivo, v zadnjem času rastejo, saj jedrska energija v času energetskega prehoda doživlja renesanso kot zanesljiv in bojda brezogljičen vir, katerega problem z odlaganjem odpadkov pa še skoraj nikjer ni rešen.
A kot priča dogajanje okoli Rio Tinta je zanimiv predvsem geološki potencial za vire litija in še nekaterih redkih zemelj. Redke zemlje jih imenujemo zato, ker jih redko najdemo v obogatitvah, torej v količinah, ki so ekonomsko pomembne. Uporabljamo jih v visokih tehnologijah in igrajo osrednjo vlogo pri tehnologijah zelenega prehoda. Toda morebitnih nahajališč se pri nas še ni raziskovalo, čeprav imamo primerne geološke strukture za kaj takega, predvsem v okolici Pohorja in Kozjaka blizu avstrijske meje. V istih geoloških plasteh na Svinški planini v Avstriji podjetje European Lithium odpira rudnik litija, ki se nahaja pri mestu Volšperk (Wolfsberg), tik ob meji s Slovenijo.
Ovire, da država tega geološkega zaklada ne izkoristi, so najverjetneje visoki stroški geoloških raziskav, ki naj bi v zadnjih letih eksponentno naraščali. Na geološkem zavodu pojasnjujejo, da je rudišče potrebno opredeliti, za to pa potrebujejo mrežo raziskovalnih vrtin; ena vrtina lahko stane od enega do dveh milijonov evrov, mnogokrat pa jih potrebujejo tudi več sto, kar pomeni, da gredo vložki lahko v stotine milijonov. Preden se torej rudnik odpre, se zvrstijo ekonomisti, metalurgi, javnost, okoljevarstveniki in še kdo. Šele z odprtjem rudnika pa se pričnejo vsi ti finančni vložki vračati.
Rio Tinto je zgodba, ki nas uči, kako je država pripravljena poteptati okoljske standarde in delavske pravice, da bi v projekt izkopavanja redkih rudnin privabila zasebni kapital. Mnogokrat so to najprej manjša podjetja, ki pridobijo licenco za raziskovanje, opravijo naložbe, nato pa poskuša država v projekt privabiti kakšno »veliko ribo«, torej večje rudarsko podjetje z dovolj kapitala. Se bo Sloveniji »zgodil« Rio Tinto ali bo država redke rudnine obravnavala kot skupno dobro in jih ohranila v svoji lasti?
Simon Smole
