Razbijamo tabuje: »V trenutku, ko raketa poleti, vse delo dobi smisel.« – Tilen Čuk, modelar

Tilen Čuk svoj pogled rad usmerja v nebo. Ne zato, ker bi sanjal z glavo v oblakih, temveč ker pogosto sledi svoji raketi, ki se tik pred njegovimi očmi dvigne visoko nad drevesne krošnje in s pomočjo padala ali žirokopterja nežno spet pristane. Raketno modelarstvo ni le njegov hobi, temveč del vsakdana, ki mu daje zagon in cilje. In čeprav bi kdo pomislil, da gre za kakšno moderno različico igrač iz otroštva, je to v resnici svet natančnih izračunov, fizikalnih zakonitosti, mednarodnih pravil in tekmovalne discipline. Svet, v katerem se merijo stotinke sekunde, višinske razdalje in spretnost pri sestavi. Svet, v katerem Tilen uživa že več kot desetletje.

Z raketnim modelarstvom se je začel ukvarjati leta 2012, ko se je v osnovni šoli prijavil k interesni dejavnosti, ki jo je organiziral Modelarsko maketarski klub Logatec. Tri leta je obiskoval delavnice, nato pa postal polnopraven član kluba, v katerem se je sčasoma iz učenca prelevil v mentorja. Danes skupaj s predsednikom Aljošo Rupnikom vodi krožek, ki vsako leto privabi skupino radovednih osnovnošolcev. Želita, da bi se znanje in navdušenje nad raketami prenašalo naprej. Ker kot pravi Tilen: »Če želimo, da se raketno modelarstvo ohrani, moramo vanj vložiti tudi svoj čas in trud.«

Raketno modelarstvo ni preprosto sestavljanje manjših raket. Gre za natančno dejavnost z več disciplinami, od prostoletečih raketoplanov do daljinsko vodenih modelov, od maket pravih raket, do tistih, pri katerih se meri višina ali čas pristanka. Rakete so izdelane po strogih pravilih Mednarodne letalske zveze (FAI). Vsaka mora biti izdelana z upoštevanjem določenih dimenzij –  dolga mora biti vsaj 50 centimetrov, s trupom premera 40 milimetrov in motorjem premera 10 milimetrov. Vse mora delovati brezhibno, saj na tekmovanjih ni veliko prostora za napake. Tekmovalec ima za vsak razred na voljo le dve raketi – kar pomeni, da mora vsaj ena preživeti prvi let, da lahko sploh nadaljuje s preostalima dvema.

Tekmovanja potekajo v treh letih, rezultat pa se oblikuje na podlagi seštevka časa ali višine. Pri pristajalnih sredstvih, kot so padala, se meri čas od izstrelitve do pristanka, pri višinskih disciplinah pa šteje najvišji rezultat. Vse skupaj dodatno otežujejo vremenske razmere – veter, sonce, dež. Ravno veter je tisti, ki lahko raketo zlahka odnese daleč stran, morda celo v termični stolp, kar pomeni, da se dvigne še višje in pristanek postane misija nemogoče. Iskanje raket je tako stalni del izziva. »Brezvetrje ni vedno dobra stvar – včasih se raketa zavrti v spiralo in jo izgubiš izpred oči,« pravi Tilen.

A za temi zapletenimi pravili se skriva še nekaj: strast. Tilen o raketnem modelarstvu govori z leskom v očeh. Nič ni prepuščeno naključju. Vsak trup laminira, sestavne deli lepi, brusi, oblikuje. Od ideje do prvega poleta lahko minejo dnevi ali le nekaj ur, odvisno od tega, koliko časa ostane do tekme. Ko ima več časa, si dovoli temeljitejšo izdelavo, a včasih mora delo opraviti hitro. Vendar ne površno, vsaka napaka lahko pomeni, da raketa na nek način ne bo delovala. »Tako kot pri vsakem inženirstvu, gre za spoštovanje zakonov fizike,« pove.

Raketno modelarstvo pa ni le časoven, temveč tudi finančen zalogaj. Kot pravi Tilen, lahko tekmovanje v tujini hitro stane 200 ali 300 evrov, če upošteva pot, nastanitev, hrano in pristojbine. Svetovna prvenstva so še dražja, samo štartnina stane 450 evrov, vse skupaj pa lahko znese tudi do 1.000 evrov ali več, saj lahko tekme trajajo več dni. Veliko breme, ki pa ga iz članarine vsaj deloma pokrije klub, kar Tilnu omogoča dostop do delavnice in večine potrebnega materiala. Vseeno pa si kdaj kaj priskrbi tudi sam. A to ga ne moti, saj ve, da ima na voljo veliko drugega, denimo mentorstvo, znanje in predvsem prostor, kjer lahko ustvarja.

V Sloveniji raketno modelarstvo živi predvsem skozi štiri aktivne klube, med katerimi je MMK Logatec najbolj dejaven. Čeprav interesne dejavnosti vsako leto privabijo kar nekaj osnovnošolcev, ostaja število aktivnih tekmovalcev nizko, okoli dvajset. Tilen je eden od njih. In prav vsi poskušajo z veliko vnemo širiti glas o tej tehnično zahtevni, a izjemno zanimivi disciplini.

Ko ljudem pove, s čim se ukvarja, pogosto naleti na začudenje. Nekateri so navdušeni, drugi ne vedo, kaj si predstavljati, nekateri pomislijo na letala, drugi na izdelke iz lesa. Nič presenetljivega, po izobrazbi je inženir lesarstva. A rakete niso sestavljene zgolj iz lesa. V njih je znanje, potrpežljivost, občutek za detajl in neizmerna ljubezen do neba.

Tilen je dokaz, da tudi v majhnem kraju lahko zrastejo veliki talenti. Da v Sloveniji ni treba ostati pri klasičnih hobijih. Da obstajajo discipline, pri katerih ni le rezultat tisti, ki šteje, temveč tudi pot od ideje do prvega vzleta. In predvsem: da mladi še vedno znajo graditi sanje, ki merijo visoko.

Petra Znoj