Recenzija: Vse se je začelo v Zbornici

Otroci vseh velikosti skačejo po hodniku, razburjena mati od učiteljice zahteva, naj njenega sina ponovno izprašajo pri geografiji, v nabiralniku zaupanja se znajde slika moškega spolnega uda. Med sedenjem za mizo Anamarija zadržano opazuje ljudi okoli sebe. Siniši ni mar za nikogar, razen za to, da je očitno, da so se vsi zarotili proti njemu. Sanda bi najraje cele dneve opravljala, Vedrana pa se le redko oddalji od svoje vloge šefice. Ne, v izboru omenjenih se niso znašli Anamarijini sošolci, ampak njeni sodelavci. Anamarija je namreč nova šolska psihologinja, ki je sprva nihče ne jemlje resno. Primerno jo začnejo obravnavati šele, ko jim dokaže, da ima tudi njeno delo veljavo, pa čeprav mora zato včasih opustiti svoja načela in poseči celo po verbalnem nasilju.

Zbornica je film, ki postavlja ogledalo družbi. Poglejte, to so ljudje, ki vzgajajo vaše otroke! Prav tako nevoščljivi, zavistni, spletkarski, naivni, nepremišljeni in napadalni so, kot njihovi učenci. Na trenutke se zazdi, da so njihove napake še bolj potencirane, saj gre za odrasle ljudi, ki se teh vedenjskih značilnosti držijo kot pijanec plota. Anamarija ima tako več problemov z urejanjem odnosov med učitelji kot z razigranimi učenci. Pravzaprav zares od bližje spoznamo le enega od učencev, ki naj bi delal težave. Sprva se zdi, da bo morda celotna zgodba spletena okoli njega, a zasuk se zgodi kaj hitro, ko psihologinja ugotovi, kako se do nje obnašajo njeni sodelavci.

Sodeč po učiteljih ni nič čudnega, če so svoje vzorce obnašanja prenesli na otroke. Med seboj ne želijo sodelovati, ker imajo predsodke; delijo se na tiste, ki se prilizujejo ravnateljici, in tiste, ki jim je zanjo malo mar ter delo »nosijo s seboj domov.« Oškodovano je torej tudi njihovo privatno življenje.

Lik Anamarije je mojstrsko upodobila hrvaška igralka Marina Redžepović, ki nam da vedeti marsikaj o svojih notranjih bojih, medtem ko samo stiska ustnice ali nervozno pogleduje izpod pahljačastega frfruja. Pokaže nam, da ni nič manj človeška, četudi je v vlogi psihologinje. Tudi ona je še vedno nepremišljena, vse prevečkrat odreagira čustveno in kljub temu verjame, da dela dobro. Svoje igralske veščine je sicer že prikazala tudi v predkoronski zombi komediji Poslednji Srb na Hrvaškem, ki se je zavrtela v okviru festivala Grossmannovega filma in vina. Tokrat smo jo v Zbornici ujeli na LIFFe in ob tem se žalostno sprašujemo, zakaj hrvaška filmska produkcija kljub neposredni bližini k nam prikaplja le redko? 

Pia Nikolič