Intervju: Irena Bačlija Brajnik, strokovnjakinja za lokalno upravo

»Politične stranke pri nas uživajo zelo majhno zaupanje. Ne izplača se torej kandidirati odet v strankarske barve, kar dokazuje tudi zelo visok delež izvoljenih nestrankarskih kandidatov.«

Pred vrati so lokalne volitve. Volivci in volivke bodo izbirali svoje župane ali županje na podlagi njihovih kampanj, dosežkov iz preteklosti in tudi vrednot, ki jih zagovarjajo. Redke so občine, v katerih je koalicija zmogla enotno podporo lokalnim kandidatom. Več pa je takih, v katerih bodo skupnega kandidata ponudile stranke opozicije. Te stranke na lokalnih volitvah praviloma dosegajo dobre rezultate, a so neodvisni kandidati s svojimi listami še vedno z naskokom pred njimi. 

O tem in ostalih temah, povezanih z lokalnimi volitvami, smo se pogovarjali z Ireno Bačlija Brajnik, izredno profesorico na katedri za analizo politik in javno upravo oddelka za politologijo Fakultete za družbene vede. Brajnik je strokovnjakinja za javno upravo, lokalno samoupravo ter lokalni in urbani menedžment. Je avtorica in soavtorica številnih mednarodno objavljenih znanstvenih člankov in knjig. Najbolj sveži nosita aktualna naslova: Izzivi državne uprave: boljša zakonodaja in odprava administrativnih ovir in Nestrankarski in podjetni: primerjalna analiza stališč, aktivnosti in funkcij slovenskih in evropskih županov. Irena Bačlija Brajnik aktivno raziskuje lokalne samouprave v Evropski uniji, saj je sodelovala pri mednarodni raziskavi indeksa lokalne avtonomije in pri najobsežnejši raziskavi o županih v Evropski uniji.

Lokalne volitve se odvijajo v mnogo manjši skupnosti od državne, zato so tudi teme, ki so pri lokalnih volitvah v ospredju, bolj praktične narave in manj ideološko obarvane. Gre za reševanje zelo konkretnih problemov. Ali je to eden od razlogov, da je na lokalnih volitvah čedalje več neodvisnih županskih kandidatov? Kako deluje logika strankarske podpore na lokalnih volitvah? Vse več je županskih list, ki kandidirajo za občinski svet. So stranke začele županom predstavljati oviro?

Najbrž ni vzročne povezave med strankami in praktičnimi problemi. Povsod po svetu se lokalne skupnosti ukvarjajo s konkretnimi problemi. Pa nestrankarski – namesto neodvisni jih imenujemo nestrankarski – župani in svetniki niso takšen fenomen kot pri nas. Verjetno gre za rezultat dveh dejavnikov. Prvič, da politične stranke pri nas uživajo zelo majhno zaupanje. Ne izplača se torej kandidirati odet v strankarske barve, kar dokazuje tudi zelo visok delež izvoljenih nestrankarskih kandidatov. Drugič, ker je izvedba kandidature na lokalni ravni relativno preprosta, ne potrebujete velikega števila kandidatov za listo. Zato se za kandidaturo lahko odločijo tisti malo bolj ambiciozni posamezniki, ki niso strankarsko vpeti. 

Kar se tiče razmaha županskih list, mislim, da ne gre za posledico konkurence strankarskim listam oziroma svetnikom, temveč so rezultat splošne politične konkurence, vključujoč nestrankarske liste. Slovenija po tipologiji sodi med države z »močnim županom«, vendar župan brez večine oziroma koalicije v občinskem svetu ne more narediti veliko. Če pride do kohabitacije, ko sta župan in večina v občinskem svetu interesno na nasprotnih bregovih, je delovanje občine zelo okrnjeno. Občinski svet je še zmeraj odločilno politično telo v občini.  

Na lokalnih volitvah so volivci dokaj konservativni, nočejo tvegati, radi se držijo preizkušenega. Dve tretjini županov je ponovno izvoljenih. Nemalo občin vodijo župani že od prvih lokalnih volitev leta 1994, po reformi lokalne samouprave. V nekaterih občinah pa imajo na lokalnih volitvah samo enega kandidata. Kaj je ključ uspešnosti županov? Zakaj toliko županom uspe ponoviti mandat, nekaterim pa tudi več zaporednih mandatov?

Gotovo je lokalno politično okolje v marsičem drugačno od nacionalnega. Prvič, bazen potencialnih kandidatov je manjši, volivci so blizu, javne politike so otipljive. Ponovno izvolitev županov je težko primerjati med seboj. Vsekakor bi pričakovali, da je odločujoč dejavnik pri izvolitvi, da občani vidijo in prepoznajo razvoj občine, visok nivo občinskih storitev in zadovoljitev lastnih potreb. Znano je, da je udeležba na lokalnih volitvah nizka, zato je vprašanje, ali bi lahko pričakovali enake rezultate, če bi glasovali volilni abstinenti.  

Lahko visoko stopnjo ponovne izvolitve županov in dejstvo, da je pogosto zmagovalec znan že vnaprej, pa tudi vse nižjo volilno udeležbo, razumemo kot upad demokracije na lokalni ravni, ki jo sicer tako čislamo?

Ne vem, če ravno zelo čislamo lokalno demokracijo. Uporabljamo jo prav gotovo premalo. Mnogo z zakonom predvidenih oblik neposredne participacije se praktično ne uporablja. Nizko udeležbo na volitvah, pa tudi pri neposrednem sodelovanju občank in občanov, gre bolj kot ne pripisati temu, da lokalne skupnosti niso posebno angažirane pri odločanju o javnih zadevah lokalnega pomena. Če politična entiteta, torej lokalna skupnost, nima moči, jo volivci kot tako prepoznajo in se odločijo, da ni smiselno sodelovati v procesu, s katerim bo določen predstavnik te skupnosti. 

Veliko večino občin vodijo moški. Županj je zgolj nekaj več kot osem odstotkov. Ženske so bistveno premalo zastopane že pri kandidiranju. Zakaj takšna prevlada županov?

O tem je bilo veliko napisanega. Zdi se mi, da tema, zakaj se ženske držijo v ozadju, privlači pozornost ljudi. Na kratko lahko odgovorim, da gre za posledico družbenih norm in tradicije, ki se kaže v razlikah med katoliško in protestantsko družbo. Zagotovo so ženske preobremenjene z mnogimi vlogami, ki jih opravljajo v svojem zasebnem in poklicnem življenju, zato se za vlogo političarke in županje manj pogosto odločajo. 

Transparency International Slovenija je opravil raziskavo, ki je pokazala, da se v letu volitev proračuni občin izdatno napihnejo. S pregledom proračunov občin 2008–2018 so jasno ugotovili trend povečanja naložb občin v novogradnje in obnove v letu volitev. Še posebej je opazen trend povečanja naložb v petih največjih slovenskih občinah (Ljubljana, Maribor, Koper, Celje in Kranj). Občine namerno investicije koncentrirajo v volilno leto. Kakšne posledice ima to za razvoj občin? Zakaj volivci ne prepoznajo te prozorne predvolilne poteze in upoštevajo delo in dosežke v celotnem županskem mandatu?

Delež občinskih investicij verjetno tudi po naravi dolgotrajnosti izvedbe takšnih projektov pade na konec županskega mandata. Seveda so takšni projekti v volilnem letu brezplačna predvolilna kampanja za obstoječo lokalno oblast. Kako to vpliva na razvoj občine, je spet vprašanje, ki se nanaša na posebnosti posamezne  občine, a bojim se, da so takšni projekti lahko precej rokohitrski, nepremišljeni in neusklajeni s potrebami občank in občanov. Na lokalni ravni so volivke in volivci precej pozabljivi. Če imate urejeno cesto, optično internetno povezavo, vaš otrok se dobro počuti v vrtcu ali šoli in psa lahko sprehajate v lepo urejenem parku, potem vam je malo mar, če se je župan pred tremi leti zapletel v sumljive posle. Naše osnovne potrebe so zadovoljene, za ostalo nam je manj mar.

Kako vidite odnos med državo in občinami, ko gre za financiranje in pristojnosti? Majhnim občinam verjetno bolj koristi, da država nadomesti del finančnih prihodkov. Koliko imajo večje občine prostora, da se lahko strateško razvijajo in samostojno delujejo na globalnih trgih?

Oh, to je vprašanje, ki zahteva odgovor v dolžini dveh knjig. Po mojem mnenju je izvirni greh slovenskega lokalnega prostora neenaka velikost občin. Menim, da te niso niti premajhne niti prevelike, so pa zelo asimetrično zarisane, ob tem pa podvržene »simetrični zakonodaji«. Nekaj malega več pristojnosti imajo mestne občine, ampak gre za manj pomembno področje urejanja javnega prometa. Če posplošim: zaradi zakonodajnega izenačenja občin različnih velikosti lahko  občina Celje, da bi dosegla dramatičen učinek, počne zgolj tisto, kar je domet manjše občine Osilnica. Slednja je sicer občina z zelo zanimivim razvojem v zadnjem času, a gre za določeno velikost občine, ekonomijo obsega, ki omogoča, da lahko občina prevzame pomembnejše in zahtevnejše javno-politične naloge. Naloga države je poskrbeti, da imajo vsi prebivalci Slovenije vsaj približno enak dostop do javnih storitev ter da se te zagotavljajo na določeni ravni, zato se množijo pravilniki, pristojnosti ipd. Krivce za nastalo situacijo, ki mednarodno-primerjalno sploh ni izjemna, tako ni iskati v državi ali v občinah. Smiselno bi bilo opraviti tehten premislek o tem, ali je potrebna nova reforma lokalne samouprave.  

Decentralizacija kot proces uresničevanja načela subsidiarnosti je v evropskih in drugih državah moderen trend. Pri nas ta proces poteka dokaj počasi. Razlike med posameznimi deli države se ne zmanjšujejo dovolj hitro, nekje se še povečujejo. Obstaja ustavna zaveza, da se ustanovijo pokrajine. A zdi se, da obstaja tudi politični interes, da se več pristojnosti prenese na občine. Kako potekajo procesi teritorialnega organiziranja pri nas? Zakaj potrebujemo pokrajine?

Odvisno od tega, kakšen pogled imate na decentralizacijo. Načeloma imamo na prvi ravni lokalne samouprave običajno decentralizacijo, ki pomeni le prenos izvajanja oblasti na nižjo raven. Res pa je, da nimamo druge ravni lokalne samouprave, torej pokrajin, katerih uvedba je zapisana v Ustavi Republike Slovenije. Mislim, da za neuresničenje teh ustavnih določil niso krivi zastopniki večjih političnih pristojnosti občin, saj se to nikakor ne bo zgodilo, sploh glede na prej opisano stanje asimetrije. Do nedavnega je pod okriljem Državnega sveta delovala ekspertna skupina, ki naj bi pripravila rešitve (do zakonodajne ravni) za ustanovitev pokrajin. Sama sem bila članica te skupine in lahko vam povem, da se tudi strokovnjaki med seboj nismo strinjali o mnogih vidikih regionalizacije. Ob pomanjkanju jasno začrtanih tradicionalnih meja potencialnih pokrajin ter odsotnosti političnega soglasja torej ni nenavadno, da pokrajin še nismo uvedli. Pokrajin sicer nujno ne potrebujemo, kot vidite shajamo čisto dobro brez njih, so pa argumenti za bolj usklajen in enakomeren razvoj države precej dobri. Če bo prevladal model neposredne volitve pokrajinskega glavarja (ali kakorkoli bo ta funkcija opredeljena), pa bomo dosegli nasprotno od želenega. Zaradi interesnih razhajanj na lokalni in regionalni ravni lahko pride do popolne blokade razvoja. Obstajale so že ideje tako imenovane mehke regionalizacije, z regionalnimi razvojnimi agencijami ter drugimi občinskimi asociacijami in medobčinskim sodelovanjem, pa se razen v nekaterih primerih to ni dobro prijelo. Mislim, da projekt pokrajin potrebuje več časa.

Simon Smole