Urednikova kolumna: Ali bo Milan Bogatič poslal Markočiča v zasluženi pokoj?

Ob vedno nepredvidljivem Piranu, dokaj zacementiranih pozicijah v Ankaranu in Kopru, se najzanimivejši volilni boj obeta na županskih volitvah v Izoli. Poleg trenutnega župana, ki ni uspel pridobiti podpore političnih strank in se za mandat poteguje na svoji »Županski listi«, ter svetovno uspešnega jadralca Vasilija Žbogarja, je prejšnji teden vstop v boj za županski stolček v Izoli oznanil tudi izkušeni Milan Bogatič. 

Prekaljenega Bogatiča so kot najboljšo opcijo za Izolo prepoznali tako v civilni iniciativi Gibanje za Izolo, svetniški skupini Mef in Izolani kot tudi v najmočnejši politični stranki v državi –  Gibanju Svoboda. To daje Bogatiču, sicer nekdanjemu načelniku Carinskega urada, ki ne kandidira prvič (na preteklih volitvah se mu je za las izmuznila uvrstitev v drugi krog), najboljše izhodišče za zasuk smeri, ki jo zadnja leta na začudenje vseh ubira Markočičeva koalicija v Izoli. Bogatič trenutno izgleda kot najodločnejša alternativa zgrešeni politiki poslavljajočega se župana. 

V Markočičevem mandatu, predvsem od sklenitve koalicije Markočič-Skok dalje, je Izola ubrala nenavadno pot. Odločitve, praviloma bolj v škodo kot korist občine, so sprejemali v kabinetih, daleč od oči javnosti, ter jih tako sprejete predajali koalicijskemu glasovalnemu stroju v občinskem svetu zgolj v potrditev. To seveda ne bi šlo, če svetniki županove koalicije ne bi sprejeli vloge nekritičnih dvigovalcev rok, ki so vedno pripravljeni upogniti hrbtenico ter svojo osebno čast in dobro ime trošiti za zaščito škodljivih ravnanj občinskega vodstva. Svetnice in svetniki občinske koalicije so tako nekritično potrjevali vse Markočičeve in Skokove umotvore, da smo bili v Izoli priče prepričljivemu porazu občinske politike na referendumu o spornem občinskem prostorskem načrtu občine Izola, ko je bil predlog OPN na referendumu zavrnjen s kar dvotretjinsko večino.

Ta čas Miran Bogatič ni sedel križem rok. Kot predsednik Nadzornega odbora občine Izola je vztrajno preiskoval nezakonita ravnanja občinske oblasti predvsem v odnosu do občinskega premoženja in v tem nadzoru ugotovil in razkril prepovedane prakse, ki se jih je v škodo občine pri prodaji občinskih nepremičnin občinsko vodstvo redno posluževalo. Na podlagi ugotovitev in dokazov iz »bogatičevega« poročila so preiskovalni in pravosodni organi pričeli aktivno preiskovati sume številnih kaznivih dejanj, storjenih v škodo občine. 

Vendar to ni bilo dovolj. Kljub ugotovljenim in dokazanim nepravilnostim, pričetku preiskav na tožilstvu in policiji, se Markočičeva koalicija ni pustila motiti in tudi glasovalni stroj v občinskem svetu je uspel glavo zariti tako globoko v pesek, da je preslišal vsa opozorila o soodgovornosti za škodo, ki nastaja z nekritičnim potrjevanjem sklepov, ki jih predlaga občinska koalicija. Ker je občinsko vodstvo trošilo veliko časa in energije za onemogočanje učinkovitega dela nadzornega odbora, je Bogatič protestno odstopil iz občinskega nadzornega odbora. Za Mirana Bogatiča, človeka, ki je štiri desetletja gradil pristno podobo načelnega, poštenega in strokovnega javnega uslužbenca na vodilni funkciji, je bilo onemogočanje izvajanja nadzora nad ravnanjem občinske oblasti kaplja čez rob. 

Ob Bogatičevem odstopu iz nadzornega odbora je izgledalo, kot da gre za spopad dveh konceptov vodenja občine in razpolaganja z občinskim premoženjem, ki ju (vsak svojega) poosebljata Markočič na eni in Bogatič na drugi strani, zaključen z zmago spornega Markočičevega koncepta netransparentnih prodaj občinske srebrnine. Izgledalo je, da je občinska koalicija Markočič-Skok premagala Bogatičevo vizijo transparentnega vodenja postopkov ter postavljanja Izole na prvo mesto pred interesi posameznikov – župan in kompanija so si v prihodnje že obetali še bolj proste roke pri nečednih poslih z občinskim premoženjem. Bogatičeva kandidatura s podporo največje vladne stranke v trenutku, ko ga že podpirata najmočnejši izolski civilnodružbeni skupini s političnimi ambicijami, pošilja Markočiču in vsem volivcem jasen signal, da bo volilni boj v Izoli nadaljevanje spopada med tistimi, ki preiskujejo oškodovanja občine, in tistimi, ki jih prikrivajo. 

Bogatič je v preteklih tednih zavračal ideje o tem, da bi se osebno spustil v boj za županski stolček, in je sam spodbujal civilno družbo, naj se zbere okoli drugih angažiranih posameznikov. Očitno je na jasne signale o tem, da ga kot najprimernejšega v Izoli za ta izziv vidi tudi največja politična skupina v državi – Gibanje Svoboda – spoznal, da bi ob sinergijskih učinkih novonastalega zavezništva med izolsko civilno družbo in največjo vladno stranko nastopili pogoji, v katerih bi lahko občinsko barko zasukal na pot poštenega, premišljenega in skladnega razvoja pogojev za življenje, delo in ustvarjanje občank in občanov. In to v razmerah, ko aktualnega župana Markočiča v županski tekmi ne podpirajo niti njegovi koalicijski partnerji –  kljub temu, da je Markočič pogosto trpel posledice zaradi nečednih ravnanj teh istih koalicijskih partnerjev.

Bogatiča v primeru zmage na volitvah ob vseh okostnjakih, ki so že v občinskih omarah, ne čaka ravno lahko delo. Vseeno gre pričakovati, da mu bo kos. Nenazadnje je v skoraj nemogočih razmerah in ob metanju vseh možnih polen pod noge uspel do pravnomočnosti in objave pripeljati poročilo, ki razkriva konkretne primere nelegalnih ravnanj občinskih struktur in posledičnih oškodovanj občine. Bogatič je kljub onemogočanju dela nadzornega odbora s strani vodstva občine uspel zapreti pot škodljivim interesom, ki so vodili delovanje občinske koalicije. 

Sedaj, ko za Bogatičem stojita tako izolska civilna družba kot tudi najmočnejša politična stranka v državi, se zdi, da dileme o nujnosti sprememb na Sončnem nabrežju 8 in možnosti Bogatiča, da te spremembe uresniči, ni več. 

Poleg omenjenih se bodo v Izoli za županovanje potegovali tudi Romina Kralj, Mitja Kobal in Mojca Mahajnc, ki nagovarjajo vsak svojo ciljno skupino. Za razliko od Bogatiča, kjer je jasno, da predstavlja alternativo Markočičevemu pristopu vodenja občine, bo pri ostalih kandidatih treba še počakati, da se opredelijo do spornih poslov, potez in odločitev poslavljajočega se župana. Kaj nameravajo v prihodnje, bodo javnosti sporočili sami. O tem, kaj so v praksi počeli pretekla štiri leta, pa bomo pisali v naslednji številki.

Željko Urumović