Recenzija: Josipa Lisac, 22. oktober 2022, Gallusova dvorana Cankarjevega doma
24. tiskana izdaja, dne 28.10.2022
Ni več prav dosti glasbenikov, ki bi se lahko ponašali z več kot petdesetletno uspešno kariero ali bi lahko napolnili največjo dvorano hrama slovenske kulture. Še manj je takih, ki bi na svoj koncert privabili poslušalce vseh generacij. Sobotni dogodek dokazuje, da Josipina ustvarjalnost ni ostala zgolj v srcih njenih vrstnikov ali rodov bivše Juge, temveč uspeva navduševati tudi mlajše generacije, ki so z radostjo spremljale in popevale njene skladbe.
Koncertnega spektakla v Cankarjevem domu se je lotila sproščeno, a še vedno profesionalno. Čeprav je v ospredju njen edinstven vokal, koncert ne bi bil celovit brez njenih inštrumentalistov, tovarišev in prijateljev, kot rada sama poudarja v pogosti komunikaciji z njimi med koncertom. Davor Črnigoj na basu, Elvis Penava na kitari, Toni Starešinić na klaviaturah in Borna Šercar na bobnih skrbijo, da njen glas poleti v jazzovske, šansonske, pop-rockovske pa tudi plesno-elektronske širjave. Torej v številne žanre in raznolike eksperimentacije, v katere se Josipa nikdar ne boji spustiti ali jih raziskovati. Tovrsten je bil tudi tokratni zvočni sprehod, ki je zajemal premišljen izbor njenih ali zanjo napisanih komadov. Slišati je bilo starejše hite, kot sta Make up, Danas sam luda in Gde Dunav ljubi nebo. Seveda ni umanjkala tudi njena najbolj prepoznavna uspešnica Magla, a v povsem svojstveni, lahko bi rekli celo bolj moderni verziji. Nikakor pa ni ostala zgolj pri skladbah stare hvale, temveč se je polotila tudi novejših glasbenih kreacij, v sklopu katerih je izstopalo v koronskih časih nastalo delo Daleko.
Josipa pa je poskrbela tudi za krasno presenečenje večera, saj je med koncertom na oder povabila tudi gosta, reškega pianista mlajše generacije Zvjezdana Ružića aka Pianotrona. Pravzaprav mu je celotna zasedba kar odstopila oder za solistični zvočni sprehod nekakšne sodobne pop-elektronike, kar ponovno nakazuje na Josipino odprtost in težnjo po koraku s časom. Eden vrhuncev večera je bil ravno njen duet z omenjenim klavirskim mojstrom, v katerem sta poustvarila skladbo Arestantova oda stenici slovenskega poeta in nasploh velikega umetnika Frana Milčinskega Ježka.
Pevka in njena zasedba so si prislužili stoječe ovacije, ki so jih sprejeli hvaležno in skromno. Ne da bi odšli po njih z odra in bi jih morali priklicati nazaj, so odigrali še kratek sklop komadov ter nas s skladbo Jutro po dveh urah in pol pospremili v noč oziroma zgodnje jutro. Josipa ostaja mojstrica, diva, virtuozinja, a hkrati (p)ostaja tudi legenda.
