Ljudska glasba v Sloveniji in njena reinterpretacija v zasedbah

Ljudska glasba je ena najstarejših ohranjenih glasbenih praks, ki je nastala spontano in za katero ni predvideno šolanje. Je izraz preprostih ljudi, ki se je predajal iz roda v rod. Kakor ji ne moremo pripisati avtorja, ji prav tako težko določimo državo. 

Današnje meje držav so redko meje izvora ljudske glasbe, saj je izvor države mlajši kot izvor ljudstva. Meje držav pa so se mnogokrat spreminjale, zato je ljudska glasba rezultat nenehnega oplajanja in mešanja. Na naših tleh je najbolj prisotna oblika ljudska pesem, ki se je razvijala na podeželju brez glasbene spremljave. Tovrstno petje se pogosto ohranja preko zborov, še bolj pristno pa je v krogu vokalnih skupin, ki vsake toliko nastopajo na lokalnih prireditvah, redkeje tudi kaj posnamejo.

Ljudska glasba pa pogosto vdira tudi v popularno glasbo, ki je del glasbene industrije. Obstajajo domače zasedbe, ki so se ali se še vedno ukvarjajo z ohranjanjem in reinterpretacijo ljudske glasbe in pesmi, a na nek samosvoj, inovativen način, ki ga tudi zabeležijo. Pogosteje se odločajo za igranje glasbe, ki ne obsega zgolj Slovenije, temveč denimo tudi Porabje, Rezijo, celoten Balkan ali še dlje. Ena tovrstnih zasedb je bila Horda grdih, skupina petih godcev in pevcev, ki so preigravali ljudske pesmi, a so si vzeli svobodo lastne interpretacije in uglasbitve. Njihova posebnost pa je bila spremljava na ljudske inštrumente, ki imajo popolnoma drugačen izvor od pesmi samih (madžarski hurdy gurdy, indijski dotaro, etiopske begene itd.). 

Podobno posebna mlajša skupina, ki še deluje, je Balkan Experience of Song and Ritual, ki zajema triglasje pevk ter pretežno zgolj tolkalca. Najmlajša in trenutno najbolj »popularizirana« pa je zasedba Gugutke, ki zajema pet godcev, od katerih poje pretežno zgolj eden. Zbrali so se s skupno željo po iskanju povezanosti z naravo in ljudmi ob igranju in petju ljudske glasbe. Podobno kot zgoraj omenjeni zasedbi, so člani iz različnih glasbenih področij (jazz, klasika, folk), kar se kaže v individualnih stilih, ki jih kot posamezniki vpeljujejo v sámo prvinskost skladb. Posebej pohvalno pa je njihov brskanje za ljudsko pesmijo in nabor skladb, ki bi zelo redko ali nikoli zašel v popularno interpretacijo.

Je pa izvajalcev, ki so se lotili kakšne ljudske pesmi v našem popularnem ali alternativnem prostoru še več: Kaja Draksler se je je lotila v sodobni klasiki/jazzu, Muzikačaka z vpeljevanjem elektronike, Brina in Katalena v pop-rockovski izvedbi, Vlado Kreslin v kantavtorski kitarski različici in tako dalje, …

Brigita Gračner