Anarhistična zgodovina Ukrajine

Po ruskem napadu so se med Ukrajinci pričakovano še dodatno razplamtele nacionalistične strasti, ki so v času notranjepolitičnega konflikta in konflikta z Rusijo vztrajno pridobivale na moči. Ukrajinska vlada in vojaške sile so danes morda bolj kot kdaj koli prej zatopljene v zgodovinski sen o boju za ukrajinsko neodvisnost, v katerem eno glavnih vlog igra vodja fašistične Organizacije ukrajinskih nacionalistov Stepan Bandera. A v istem času in s prav tako širokim političnim vplivom in vojaško močjo se je na jugovzhodu države odvijala t.i. makhnovščina – revolucionarno gibanje večinsko kmečkega prebivalstva, ki se je organiziralo po anarhističnih principih in se borilo proti vsem poskusom podreditve.

Anarho-komunistično gibanje, ki je sledilo in podpiralo Nestorja Makhna in njegovo revolucionarno uporniško vojsko, je med leti 1918 in 1921 razširilo svoj vpliv na celotno današnjo regijo Zaporožje, segalo pa vse do mest Mariupol, Doneck, Kremenčuk in Nikolajev. Glavno mesto je bilo Huliaipole, kjer se je Makhno rodil in je bilo tudi prvo mesto pod »makhnovskim« samoupravnim režimom. Območje pod vplivom revolucionarnega gibanja je štelo okoli 7,5 milijona prebivalcev, medtem ko je uporniška vojska na svojem višku leta 1919 štela preko 100.000 članov. 

Makhno je izhajal iz revne kmečke družine in je že pri rosnih desetih letih moral zapustiti šolo in pričeti z delom na poljih. Ob izbruhu Ruske revolucije leta 1905 se je pri svojih šestnajstih letih pridružil lokalnemu anarhističnemu Združenju revnih kmetov, kjer se je prvič srečal z načeli anarho-komunizma. Ko je ruski car uvedel agrarne reforme, ki so za posledico imele nov razred velikih lastnikov zemlje, je kmečka anarhistična organizacija pričela z napadi in odvzemi lastnine podjetnikom in lastnikom. Makhno je bil zato tudi prvič aretiran. 

Naslednja leta je Makhno preživel v zaporu. Potem ko ga je osvobodila Februarska revolucija, pa se je vrnil v Huliaipole, kjer je ustanovil kmečki sindikat, ki so se mu kmalu pridružili tudi industrijski delavci, in je s tem uspel prevzeti lokalno začasno vlado. Z vztrajnimi političnimi pritiski in stavkami so delavci postopoma prevzeli nadzor nad vso lokalno industrijo. Ob nasprotovanju predstavnikov ruske oblasti je gibanje z Makhnom na čelu pričelo zasegati posesti lokalnih gospodarjev in jih razdeljevati med kmete. Kmalu je gibanje organiziralo oborožene kmečke enote ter zahtevalo razorožitev lokalne buržoazije in veleposestnikov, kar je pripeljalo do kolektivizacije zemlje in ustanovitve agrarnih komun. 

Vojna, ki je potekala med ukrajinskimi nacionalisti, združenimi v Ukrajinski ljudski republiki in boljševiki, je bila leta 1918 že v polnem zagonu. Nacionalisti so stopili v zavezništvo z Nemškim cesarstvom in Avstro-Ogrsko, ki so republiko priznali kot neodvisno tvorbo in jo razglasili za svoj protektorat. V februarski operaciji Faustschlag so sile centralnih sil zavzele velik del Ukrajine, v naslednjih mesecih pa so svojo premoč uveljavile nad celotnim področjem, izvedle državni udar proti Ukrajinski ljudski republiki in vzpostavile Ukrajinsko državo pod svojo kontrolo. Slednja je politično favorizirala velike lastnike zemlje in je oblast držala strogo na samem vrhu. 

Makhno je v tem času organiziral uporniško gibanje in na podlagi začetnih uspehov predlagal široko fronto boja proti ukrajinski državi, okupacijskim silam, kozakom, ki so prodirali iz vzhoda, ter belogardističnemu gibanju, ki se je osnovalo na protiboljševiškemu temelju. Gibanje je stopilo v strateško zavezništvo z boljševiki in vojska se je pridružila Rdeči armadi, čeprav se Makhno ni strinjal s politično represijo, ki ji je bil priča na svojih popotovanjih po Rusiji. Razmerje medsebojnega nezaupanja ni popuščalo in je navsezadnje po porazu belogardistov vodilo do njegovega upora, ki je trajal skoraj dve leti in vključeval redne spopade. Proti koncu leta 1921 je Makhno zaradi skrajno oslabljenih enot in lastnih poškodb prebegnil v Romunijo, nato pa je v revščini in bedi do smrti trinajst let kasneje živel v Parizu.  

Politika, ki jo je udejanjal za časa svojega življenja, je strogo sledila revolucionarnim ciljem svobode in opolnomočenja kmetstva in delavstva. Ta cilj predvideva princip samoorganizacije, ki ne dopušča tvorjenja državne ali druge centralne oblasti. Obenem pa tudi sledi načelu prakse proti teoriji, ki jo je Makhno očital boljševikom z njihovim poudarkom na propagandi. A prav zaradi tega načela je kljub ideološkim razlikam z njimi stopil v zavezništvo, ko je šlo za boj proti reakcionarnim in nacionalističnim silam.  

Osnovna politična forma, ki je bila na področju »makhnovščine«, predvsem v Huliaipole in njegovi okolici v veljavi, so bili lokalni, sveti ali »svobodni sovjeti«, v katere so se kmetje in delavci združevali brez formiranja strank ali drugih klasičnih državnih institucij. Takšna organizacija je temeljila na neodvisnosti, solidarnosti in samoorganizaciji dela. Z ozirom na obseg gre za edinstven političen poskus v moderni zgodovini, ki so ga navsezadnje leta 1920 onemogočili boljševiki, ko se je izkazalo, da takšen sistem ni v skladu z njihovim političnim načrtom.  

Spomin na makhnovščino in njenega idejnega vodjo je danes živ predvsem v njegovi domači regiji in rodnem mestu, kjer stoji njegov kip, in pa med ukrajinskimi ter drugimi anarhisti. Čeprav se ga je že zgodaj v njegovem življenju prijela oznaka bandita in terorista, so Makhna ljudje v njegovem okolju dojemali kot borca za pravice kmetov in delavcev. To je še v začetku 90. let ugotavljala francoska režiserka Hélène Chatelain, ko je v Ukrajini snemala dokumentarec o njem. A četudi se je makhnovščina borila proti okupatorjem, je bil ta boj anti-nacionalističen, zato danes Makhno ne more zavzeti tako pomembne vloge v ukrajinski nacionalni zavesti, kot jo zavzema Bandera. 

Izidor Barši