Ali skvoterstvo v Evropi izumira?

Evropsko skvotersko gibanje je v preteklih petdesetih letih videlo mnogo vzponov in padcev. Danes pa se zdi, da se nahaja pred preobrazbo. V svojih začetkih v 60. in 70. letih se je takšno, kot ga poznamo danes, razvilo v državah Zahodne Evrope, kjer je v veliki meri predstavljalo odgovor na uveljavitev neoliberalnih politik, varčevanja ter umika socialne države. Pripadniki nekaterih subkultur, predvsem punka in pa nekatera leva gibanja, kot so anarhisti in avtonomisti, so skvotanje videli kot upor državnim politikam, ki so pustošile v lokalnih skupnostih. V zadnjem desetletju pa je skvoterstvo pod vse večjimi pritiski tako s strani držav kot tržnih sil. 

Po padcu Berlinskega zidu se je skvoterstvo hitro razširilo tudi v državah Vzhodne Evrope. V Berlinu samem je bilo v takratnem družbenem in političnem kaosu zapuščenih ogromno število stanovanjskih stavb, ki so jih ljudje naselili in tam v relativno slabih pogojih vztrajali več let ali celo desetletij. S koncem Sovjetske zveze in Jugoslavije so se izpraznili tudi mnogi vojaški objekti, v istem času pa se je postopoma dovršila tudi deindustrializacija, ki je za seboj pustila tovarne in ostale proizvodne obrate. V 80. letih kaljene subkulture, ki so same sebe razumele kot alternativa prevladujoči kulturi, ter nova politična gibanja, ki so nastala v okolju vsiljenih tržnih mehanizmov vsem družbenim podsistemom, so te prostore zavzemala tako zavoljo njihove ohranitve v skupni rabi kakor v imenu potenciala za nadaljnji razvoj anti-sistemskih strategij.  

Nathan Siegrist, ki na Univerzi v Gothenburgu raziskuje evropsko skvotersko gibanje, poudarja, da je kljub gibanju Occupy preteklo desetletje mogoče razumeti kot obdobje stagnacije. Pri tem naj bi bili razlogi za to predvsem večja represija in poslabšanje pravnih okvirov za skvotanje, kooptacija starih skvotov in alternativne kulture, raznolikost oblik družbenega aktivizma ter spreminjanje taktik mestnih in državnih oblasti. Ob tem moramo imeti v mislih tudi to, da se velik del skvotov nahaja bližje centru kot obrobju evropskih mest. Tu pa so cene zemljišč skokovito narasle, kar je tako javne oblasti kakor zasebne investitorje pognalo v lov za vsakim kvadratnim metrom, ki še ni zazidan ali prenovljen. 

Povečanje represije tako lahko vidimo v velikem številu bolj ali manj nasilnih izselitev skvotov, med njimi nekaterih, ki so delovali že desetletja. Mestne oblasti so v tem času deložirale večji del najbolj znanih berlinskih skvotov, med njimi oba skvota na Liebigstraße, svetovno znan Køpi pa so delno izselili pred kratkim. Grška Exarchia, znana kot anarhistična atenska četrt, je večje evikcije skvotov doživela v letih 2012 in 2019. Istega leta smo lahko spremljali evikcijo praške Klinike, nekaj let prej pa dunajske Picerije Anarhije, kjer je 1500 policistov ob podpori vodnega topa, oklepnega vozila in helikopterja izselilo 40 skvoterjev. Pravzaprav so absurdne številke polno opremljenih policistov značilne za večino primerov. 

Poleg represije pa je na delu tudi bolj prefinjen mehanizem kooptacije vzpostavljenih skvotov skozi institucionalizacijo in komercializacijo. Naš sogovornik pove, da je razloge za te procese najti tako znotraj kot zunaj skvotov. Pogosto so stavbe potrebne prenove ali pa med uporabniki prihaja do konfliktov, zato se institucionalizacija lahko pojavi kot rešitev tovrstnih težav. Takšna sprememba sicer lahko pripomore k boljšemu ugledu skvoterstva v javnosti in večjemu odobravanju s strani oblasti, a vodi tudi v opuščanje tiste svobode in političnih potencialov, ki so sicer povezani z gibanjem. 

Tako so se na primer skvoterji iz Hausmanije v Oslu ob grožnji evikcije odločili za samo-institucionalizacijo zavoljo preživetja. En najbolj znanih skvotov na svetu, danska Christiania, je po tem, ko so skvoterji že pred nekaj leti tudi legalno kupili del uporabljenih parcel, prav v teh tednih, sporočila, da je pristala na pritiske državne administracije, da se v njenih mejah gradijo nova neprofitna stanovanja, ki naj bi pripomogla k stanovanjski krizi, s katero se sooča Kobenhagen. Nizozemska nekoč skvoterska meka, je leta 2010 skvotanje kriminalizirala in v naslednjih letih izselila okoli 330 skvotov. Mnogo večjih skvotov v Amsterdamu in drugje se je legaliziralo in danes ne delujejo dosti drugače od običajnih kulturnih združenj ali nevladnih organizacij. Nam bližji primer je Družbeni center Rojc v Puli, ki ima še nekoliko bolj urejen status kot domača Metelkova. 

O pomembnem aspektu procesa normalizacije nam je več povedal Siegrist: »V zadnjih desetletjih smo lahko videli, kako je bilo mnogo skvotov inkorporiranih v ‘kreativne’ mestne znamke, ki mesto delajo privlačnejše za prebivalce višjih razredov, turiste in investicije. Doba neoliberalnega urbanega vladanja je prinesla politike, ki želijo v svoje razvojne načrte namesto izključevanja eksplicitno vključiti alternativne kulturne in socialne prostore. A to ne pomeni nujno tudi manjše represije. Nasprotno je represija postala sredstvo, s katerim se takšne prostore oblikuje v bolj komercialno donosne in privlačne ustanove. Komercializacijo in represijo si lahko torej zamislimo kot dva dela enega samega repertoarja preoblikovanja alternativnih in radikalnih prostorov v mnogih sodobnih evropskih mestih.« 

Kljub postopni integraciji nekdanjih skvotov v običajne družbene okvire pa stanovanjska kriza in pa vse slabše ekonomske razmere obljubljajo, da bo potreba po zasedanju praznih nepremičnin v prihodnosti še vedno aktualna, le da se bo morda pojavila v preobraženih oblikah. To potrebo danes uveljavljajo najbolj marginalizirane skupnosti, zato ni presenetljivo, da so največjo prirast skvotov v Evropi v tem času zagotovili migranti. Kakor poudari Siegrist, je morda ključno vodilo skvotanja prav odprtost in javnost nasproti zapiranju, ki ga uveljavlja pritisk privatne lastnine.