Razbijamo tabuje: Kako je živeti v državnem bankrotu?

Anja se je na Šrilanko preselila povsem po naključju. Tam je opravljala prakso. Mesec dni se je razvlekel na štiri leta in sedaj tam živi že trinajst let. Poročena je s Šrilančanom, s katerim sta odprla turistično agencijo Why not getaways? (Zakaj ne bi odpotovali?). Moža je spoznala med opravljanjem prakse, ampak, kot je pojasnila, ni šlo za »tisto hitro ljubezensko zgodbo,« svojo pravljico sta namreč gradila več kot eno leto – na začetku sta bila samo prijatelja. 

»Za Šrilanko sem se odločila, ker mi je všeč stil življenja. Doma sem z obale, kjer smo že tako bolj ležerni ljudje, všeč nam je preprost in sproščen način življenja, zato mi je bila Šrilanka blizu. Ljudje so bolj sproščeni, odprti, umirjeni, kljub temu da je življenje veliko bolj divje in hektično. Recimo, velikokrat imamo poplave, ljudje imajo hišo pod vodo, na vrtu štirimetrskega krokodila, oni pa rečejo nič ni hudega, naslednji teden bo sonce, vse se bo posušilo. Do takrat bomo počakali v zgornjem nadstropju, po krokodila pa tudi pridejo čez dva dni,« v smehu pove Anja in doda, da si te zgodbe ni izmislila. Na Šrilanki krokodil na dvorišču namreč ni tako redek pojav. 

Na vrtu imajo kobro

Poleg krokodilov je treba paziti na kače. Anja ima kobro na vrtu, s katero pravi, so v dobrih odnosih. Navadili so se na življenje drug z drugim. Izredno nevarni so sloni, sploh v času parjenja: »Imamo nevarne živali, imamo pa tudi table, ki na to opozarjajo, vendar jih ljudje ne jemljejo resno. Če v Aziji vidiš opozorilno tablo, je tam z namenom. Potem pa pridejo turisti. Nazadnje si je nek britanski turist umival roke na stičišču rek, kjer je opozorilo zaradi krokodilov, in oni so ga pojedli. Ali pa ko so opozorili par, naj ne hodita zvečer peš do hotela po cesti, ker so tam divji sloni. Nista jih poslušala in nazadnje nihče ni prišel do hotela. Na Šrilanki je v primerjavi s Slovenijo bolj divja narava, več je divjih živali in bližje hišam so. Vendar, če spoštuješ njihov prostor, če spoštuješ naravo, se ne bo zgodilo nič hudega.«

Anja se ni nikoli zares odločila, da se bo na Šrilanko preselila. Kot pravi, se je vse zgodilo nekako spontano. Družina jo večkrat obišče. Tudi njim je tam všeč, le babico je skrbelo, da ji ne bo treba živeti v kakšni preveč preprosti glineni koči. 

»Dom je zame tako v Sloveniji kot na Šrilanki. V obeh državah sem doma – v vsaki na drugačen način. Slovenijo poznam od rojstva, tam je moja družina, prvi prijatelji, spomini, hrana, ki me potolaži. Šrilanka pa je bila nekaj vznemirljivega, drugačnega, vendar se po trinajstih letih tudi tukaj počutim kot doma,« pove Anja.

Kriza je pripeljala do bankrota države

S korono se je situacija – tako kot tudi drugje – močno poslabšala. Šrilanka je popolnoma zaprla državo, letališče ni delalo. »Vse skupaj je trajalo leto in pol,« opisuje Anja. »Nisi smel več kot tri kilometre stran od hiše. Ljudje niso mogli hoditi v službo, otroci niso hodili v šolo, tovarne so se zaprle in tako se je ustavilo celotno gospodarstvo. Ko ustaviš vse, pač ne moreš preživeti. Na Šrilanki je veliko »daily wagers,« (dninarjev) torej tistih delavcev, ki prejemajo plačo za en dan dela. Vsi so ostali brez dohodka in to je bil začetek zloma, ki je na koncu pripeljal do bankrota države. Ustavil se je ves turizem, tovarne niso delale, ni bilo izvoza in tako nam je zmanjkalo dolarjev. Rupije smo imeli, vendar je to zaprta valuta, kar ne pomaga, ko moraš plačati nekaj kot država – ali drugim državam ali odplačati dolg ali plačati za uvoz nekih dobrin,« pojasni Anja. 

Ker je Šrilanka otok, morajo uvažati gorivo in določeno hrano, za katero niso imeli več denarja. Tako je država razglasila insolventnost in zdaj se z vsemi akterji na novo dogovarjajo, kako bodo odplačali dolgove. Z državami, s katerimi so v dobrih odnosih, pa se dogovarjajo za posojila. 

»Bilo je grozno. Po 13 ur nismo imeli elektrike. Bila je velika suša, hidroelektrarne niso delale, po drugi strani pa ni bilo denarja za gorivo. Ker ni bilo elektrike, so se zaprle trgovine in tovarne, ker ni bilo goriva, ljudje niso mogli v službo, otroci niso mogli v šolo. Na gorivo so v vrsti čakali tudi po dva tedna. Prijatelj je za nekaj goriva spal dvanajst noči v avtu. Vse se je ustavilo, nikamor nismo mogli. Hrane sicer nikoli ni zmanjkalo, je pa postala grozno draga. Skodelica čaja se je podražila za 400 odstotkov,« situacijo in življenje v bankrotu opisuje Anja. 

Prvič so vse vere stopile skupaj

Za nižji sloj so trenutne cene dobrin previsoke. Skoraj nemogoče je preživeti. Iz države ne morejo, ker je izredno težko dobiti vizo, če pa že nekako naberejo denar za letalsko karto, velikokrat pristanejo med izkoriščanimi delavci v eni izmed arabskih držav. Poleg tega se je Šrilanka ne tako dolgo nazaj komaj izkopala iz državljanske vojne. »Vendar kljub krizi,« pravi Anja, »tokrat med ljudmi ni čutiti sovraštva. Mislim, da se je tokrat zgodil preobrat, nek fenomen, saj so ljudje stopili skupaj. Ni pomembno, kaj si – musliman, budist, katolik. Ljudje si skušajo med seboj pomagati, skupinski duh je močno prisoten. Stopili smo skupaj in upiramo se vladnim institucijam. Kljub protestom in vsej krizi sem se vedno počutila varno.« 

Kot pravi, je res tudi, da je ona v drugačni situaciji, saj ima ta privilegij, da se lahko kadarkoli vrne domov: »Zame je vseeno malo drugače. Trenutno imam kje biti. Imamo dovolj, da lahko preživimo. Seveda je izziv, ko nimaš elektrike, ko ne moreš kupiti osnovnih dobrin, vendar vseeno vem, da se lahko jaz vedno vrnem nazaj v Slovenijo. Oni te možnosti nimajo, zato je njihova stiska še toliko večja.  

Brigita Gračner