Kapitalisti Evrope združite se, kriza prihaja
Na srečanju v Bruslju, 29. septembra, so ministri držav članic EU razpravljali o mehanizmu, imenovanem SMEI (Single market emergency instrument). Komisija ga želi uporabiti, ko nastopijo izredne razmere, kot sta vojna v Ukrajini ali pandemija koronavirusa. Z njim želi ohraniti enoten trg EU. Številni ministri so opozorili, da v dokumentu niso jasno opredeljeni pogoji za implementacijo mehanizma. Kaj vse lahko Komisija opredeli kot krizo ali neposredno nevarnost za evropski trg, ni natančno navedeno. Zdi se, da smo že zadnjih nekaj desetletij v stalni krizi. Jasno, je izrečen zgolj končni cilj, to je odprava vseh ovir za prost pretoka blaga, storitev in oseb ter zagotavljanje dostopnosti kritičnih izdelkov in storitev na enotnem trgu. Potreba po takšnem z vrha vsiljenem mehanizmu je strah, da bi druge globalne sile izkoristile relativno šibkost EU v času krize.
Komisija lahko torej razglasi izredne razmere, ki jih opredeli svetovalni odbor in prisili države članice, da ponovno vzpostavijo prosto gibanje kapitala, ljudi in blaga, a po drugi strani jim lahko vsili sprejetje posebnih omejitev, ko gre za proizvodnjo določenih blag in storitev. Razen če je proizvodnja upravičena s skrajno silo. Mehanizem predvideva tudi možnost, da Komisija pozove podjetja, da sprejmejo prednostna naročila blaga, torej da povečajo proizvodnjo produkta, ki je bistven za premagovanje krize. V samo jedro EU se torej uvaja element planskega gospodarstva, ko lahko s politično direktivo, ki ne upošteva pravil tržnega kapitalizma, narekuje privatnim podjetjem obseg proizvodnje. V času krize bo imela Komisija celo vpogled v tajne poslovne podatke podjetij. Seveda se postavlja vprašanje, ali bo Komisija v času izrednih razmer tudi določala, katera podjetja bodo povečala proizvodnjo nujno potrebnih proizvodov, ali bodo ta svobodno konkurirala na trgu.
Mnogi politiki iz držav EU so na srečanju poudarjali, da je sama opredelitev krize nedorečena in pušča možnosti za manipulacije in pritiske na posamezne države. A le redki so to storili tako poetično kot slovenski državni sekretar Matevž Frangež, ki je ob svojem prvem nastopu v Svetu za konkurenčnost citiral italijanskega marksističnega filozofa Antonia Gramscija: »Kriza pomeni, da staro umira in se novo še ne more roditi. V tem medvladju se pojavi veliko različnih morbidnih simptomov.« Čeprav je Gramscijeva definicija morda preveč nejasna za uradnike EU, bo natančnejša opredelitev pogojev za razglasitev izrednih razmer osrednja točka na pogajanjih o sprejetju SMEI. Belgijska vlada je izrazila zaskrbljenost zaradi nekaterih posledic, ki bi jih lahko imelo sprejetje za pravice delavcev. S sindikati si delijo skrb, da bi kolektivne akcije delavcev, kot so stavka ali bojkot proizvodnje v času razglašene krize, lahko smatrali za oviro v delovanju oskrbovalne verige in s tem blokado enotnega trga. Bi torej Komisija lahko vladi posamezne države naložila obvezo, da prepreči ali nasilno omeji kolektivno izražanje delavske nepokorščine, kar je kršitev mednarodne listine EU o temeljnih pravicah? Največja skrb sindikatov je, da dokument Komisije tega jasno ne prepoveduje in torej pušča možnost, da se takšen ukrep zaukaže. Pravica delavcev do stavke za zaščito svojih interesov ni nekaj, o čemer lahko odloča svetovalni odbor Komisije, v katerem sedijo neoliberalni ekonomisti in razni politični uradniki, ki politiko razumejo kot orodje za povečevanje kapitalskih dobičkov.
Evropska komisija sicer ves čas izvaja protimonopolno politiko. Prav zdaj potekajo pogovori z Nemčijo o paketu energetske podpore, za katerega kritiki pravijo, da izkrivlja tržno konkurenco, ko favorizira nemška podjetja. Evropska komisija, ki je očitno zadolžena za uveljavljanje tržne konkurence, bo odločila, ali je državna pomoč v teh primerih zakonita ali ne, potem, ko jo bodo tudi druge članice seznanile s svojimi načrti. Vrednost nemškega paketa (200 milijard evrov) presega pomoč vlad drugih držav. Podporni ukrepi Nemčije povzročajo preglavice tudi Evropski centralni banki v boju proti inflaciji, ki je septembra dosegla 10 odstotkov. Nemčija torej v času krize jasno sledi svojim interesom na račun enotnega trga EU, a je tako gospodarsko in politično močna, da se lahko sooči s pritiski. Nasprotno bodo manjše države, kot je Slovenija, hitro kaznovane, če ne bodo sledile zapovedim Komisije.
Skupna ekonomska politika EU temelji na štirih svoboščinah: prostem pretoku blaga, storitev, kapitala in ljudi. Do sedaj se je zaklinjanje na odprtost meja in prost pretok ljudi večinoma izkazalo za izgovor, ki odpira meje velikemu kapitalu, deregulaciji in liberalizaciji nacionalnih trgov. Nov krizni mehanizem, ki jasno ne opredeljuje pogojev svoje uporabe, lahko dokonča razgradnjo socialne države. Potencialno lahko omeji in celo prepove uveljavljene socialne zaščite in pravice delavcev. Sindikati in delavska združenja so desetletja gradila infrastrukturo, da bi se branila prav pred prostim pretokom kapitala, to tako čislano vrednoto združene Evrope.
