Bez vez
Pogovor s taksistom v Puli. Ura je skoraj 21.00. Po začetni malce neusklajeni komunikaciji (malce smo se lovili z lokacijami), začne razlagati svojo situacijo. Voziti je začel ob sedmi uri zjutraj. Leta in leta je delal v ladjedelnici Uljanik. Star je 53 let. »Kdo me pa bo zaposlil?,« ponovi večkrat. Podobne pogovore sem že imel tudi s taksisti v Ljubljani. Firma je šla v stečaj. Delavka, delavec je najprej pristal na zavodu, nato začasno za volanom taksija, zdaj ga vozi že nekaj let. Kot da ima delavec rok uporabe. Podobnih zgodb sem ogromno videl, ko sem delal kot član Komisije za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na to komisijo z nemogoče dolgim imenom se pošiljajo primeri (delovnih) invalidov, ki jim želijo delodajalci dati odpoved. Ogromno proizvodnih delavcev, čistilk, prodajalk je skorajda čez noč postalo nepotrebnih za delodajalca, potem ko so pridobili status (delovnega) invalida. Pa pustimo za zdaj ob strani, da je ogromno izmed njih postalo delovnih invalidov prav zaradi delovnih pogojev v podjetju, ki jih potem pošilja na Zavod za zaposlovanje.
Ravno zdaj imamo primer delavke invalidke, ki ima pri večjem slovenskem trgovcu 17 let delovne dobe. Delodajalec bi ji zlahka lahko prilagodil delovno mesto, a mu je očitno lažje »rešiti se bremena«. Po vseh teh letih bo gospa pristala na Zavodu za zaposlovanje. Kaj vem, mogoče jo bom celo kdaj videl kot taksistko, ki si kljub zdravstvenim omejitvam uničuje zdravje. Vmes bo sprva na denarnem nadomestilu, nato pa na nadomestilu za invalide, ki je dostikrat nižje od denarne socialne pomoči. Absolutno pa nekajkrat nižje od nadomestil, ki jih prejemajo nekdanji ministri in poslanci. Nekdanji poslanci recimo prejemajo nadomestilo v višini 80 odstotkov zadnje plače, te se sicer gibljejo med 3700 in 5700 evri bruto. Nadomestilo jim pripada za obdobje šestih mesecev, če pa je poslanec funkcijo opravljal dva ali tri zaporedne mandate, pa lahko nadomestilo prejema 9 oziroma 12 mesecev. In najverjetneje ne bodo imeli takšne težave z iskanjem službe kot zgornji taksist ali prodajalka. Zavod za zaposlovanje in navadno denarno nadomestilo, ki je navzgor omejeno na 892,50 evra, je pač za rajo.
Pred dnevi je na Hrvaškem odjeknila tragična smrt raziskovalnega novinarja Vlada Matijanovića. Matijanović je umrl za koronavirusom, potem ko je več dni iskal pomoč pri splitskih zdravnikih. Po poročanju medijev je prvič 2. avgusta na urgenci infektologije zaprosil za hospitalizacijo, oda poslali so ga domov. Njegova življenjska sopotnica Andrea Topić, tudi novinarka, je na Facebooku podrobno opisala, kako so dan pred smrtjo in na dan smrti vsaj 10-krat poklicali v bolnišnico in na urgenco ter prosili za njegovo hospitalizacijo. Njegov prijatelj, znan hrvaški kolumnist Boris Dežulović je v svojem zadnjem zapisu citiral nekega splitskega kirurga, ki je dobesedno rekel naslednje: »Da je (Matijanović) nek drug novinar, ki je dober z menoj, bi me zagotovo poklical in jaz bi vse naredil da mu pomagam, in to takoj! On pa očitno ni bil dober niti s temi svojimi jugo doktori, pa ni imel koga klicati razen urgence. Lahko razumeš da je na koncu umrl zaradi svojih kvazipoštenih stališč da ne rabi privilegijev, in potem nima nikogar da kliče po pomoč. Prijateljstva obstajajo da se pomaga en drugemu, ampak on očitno ni imel prijateljev niti med svojimi.«
Ja, Matijanović ni imel za poklicati nikogar razen urgence. Ta stavek pravzaprav pove vse. Urgenca je za rajo. Pravzaprav je javno zdravstvo za rajo.
Kot smo lahko pred časom v Mladini prebrali zgodbo starejše gospe iz okolice Maribora, ki je že več kot dve leti čakala na operacijo hrbtenice in se odločila, da bo pomoč poiskala pri zasebnikih. Poklicala je v Zdravstveni zavod Zdravje, ki je v lasti enega najbogatejših zdravnikov podjetnikov Marka Bitenca. Tam so ji pojasnili, da bi v zavodu lahko nemudoma opravili preliminarne preiskave, že štirinajst dni za tem pa bi jo lahko operirali v Bitenčevi kirurški kliniki na Golniku, ki seveda ima koncesijo. Bistven podatek pri tem je, da za to kliniko honorarno dela tudi kirurg Matjaž Voršič.Ta je sicer zaposlen v UKC Maribor in je bil tam prvotno predviden za operacijo naše sogovornice. »Drugače povedano: če bi šla po redni poti in čakala, da zdravnik opravi delo za katero je zaposlen, bi morala na operacijo skupaj čakati skoraj dve leti in pol. Če bi šla k Voršiču prek zasebnika, bi bila bolečin rešena v manj kot mesecu dni.«
Pred časom se je na nas obrnil delavec, ki dela v eni izmed gostiln v Sloveniji. Ni prejel regresa. Ko smo klicali delodajalca, nam je le-ta rekel, da se vidimo na sodišču. Delodajalca smo še malo podrobneje preiskali. No, ta isti delodajalec gre na sodišču prav do konca, zavlačuje sodni postopek kolikor je le možno. Zakaj? Ker si ta delodajalec to lahko privošči. Lahko si privošči z vsemi pravnimi triki namazano odvetniško firmo, samo zato, da bi sporočil delavcu, da bo regres prejel, vendar ga bo to stalo precej časa in denarja. To sporočilo delodajalca delavcu je tudi sporočilo ostalim njegovim delavcem: ali imate čas in denar, da se spopadete z mano? Namesto da bi bile kazni za neizplačan regres odvračilen ukrep pred neizplačevanjem regresa, so delodajalčevi resursi odvračilen ukrep proti delavcem, ki želijo pravno ukrepati proti njemu. In tako ta delodajalec izgubi kak primer na sodišču. Veliko več primerov kršenja delavskih pravic pri njem pa sploh ne pride na sodišče.
In kaj zdaj? Ali si bomo tudi mi kot posamezniki zaželeli poslanskih nadomestil, zasebnih kirurgov in z vsemi triki podmazanih odvetniških pisarn? Ali bomo rekli, da so vse to rekviziti privilegiranih, ki jim je popolnoma vseeno za skupnost v kateri živimo? Ja, tukaj se vse začne, s tema vprašanjema.
