Karneval ponosa na ljubljanskih ulicah
Festival Parada ponosa 2022, ki se je začel 3. junija, se je končal z osrednjim dogodkom, paradno povorko po ljubljanskih ulicah. Udeleženci dogodka v Ljubljani so se sprehodili od Metelkove ulice do Kongresnega trga. Zbralo se je nekaj tisoč ljudi, ki so jih mimoidoči večinoma veselo pozdravljali. Mnogi so fotografirali in snemali karnevalsko povorko. Letošnje geslo festivala je »Čas je za mavrični glas«, saj je bil poudarek festivala na oblikovanju političnih zahtev in potreb LGBTQ+ skupnosti v odnosu do nove vlade. Na festivalu, ki je potekal slabih deset dni, so naslavljali mnoge teme, med drugim povezovanje lokalnih LGBTIQ+ skupnosti in potrebe LGBTIQ+ oseb iz ruralnega okolja ter vpliv lokalnih in nacionalnih volitev na njihove pravice. V ospredju so bili med drugim tudi solidarnost do LGBTIQ+ begunk in beguncev iz Ukrajine, stanovanjska izključenost oseb LGBTIQ+ in svoboda izražanja.
Parada ponosa ima svojo bojevito zgodovino. Prva parada ponosa se je odvila kot odziv na neenakopravno obravnavo in nasilje policije. V LGBTQ+ baru Stonewall v New Yorku so se leta 1969 po večkratnih obiskih policistov obiskovalci lokala in podporniki uprli raciji. Od takrat se parada odvija v mnogih državah po vsem svetu in v večini držav predstavlja najpomembnejši dogodek LGBT skupnosti. Odmevnost upora je namreč vodila v večjo aktivacijo boja za enakopravno obravnavo predstavnikov LGBTQ+ skupnosti, ki je štiri leta kasneje privedla do izbrisa homoseksualnosti s seznama bolezni Svetovne zdravstvene organizacije.
Parade se po vsem svetu običajno odvijejo junija, v spomin na stonewallski upor, ki je nekakšen začetek modernega gibanja za pravice LGBT v svetu. Prva parada ponosa v Sloveniji se je odvila leta 2001 kot odziv na nestrpno in žaljivo ravnanje osebja do Braneta Mozetiča in kanadskega pesnika Jeana-Paula Daousta pred lokalom Mestne galerije. Skupnost LGBTIQ+ je zahtevala, da državni organi posredujejo s kaznijo za takšna nestrpna dejanja, vendar se to ni zgodilo. Incident je bil prelomni trenutek in predvsem pobuda za organizacijo prvega protestnega shoda, spontane parade ponosa v Sloveniji. Po zgledu ostalih držav je parada ponosa postala tradicionalna in se tako letos na ljubljanskih ulicah odvila dvaindvajsetič.
Udeležence parade je na Kongresnem trgu nagovoril ljubljanski župan Zoran Janković, ki je požel tudi žvižge in neodobravanje, a jih je pospremil s svojim znamenitim okamenelim nasmeškom. Janković je v svojem nagovoru poudaril, da je ponosen na dosežke na področju LGBTIQ+ vidnosti v Ljubljani in skupnosti izrazil čestitke. Državni sekretar na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Simon Maljevac je bil lepše sprejet. Zbranim je sporočil, da mavričnost ne pomeni prav dosti, če mavrica kot simbol za raznolikost in spoštovanje človekovih pravic za vse ne postane aktivni del naše politike. »Že zdavnaj ni več dovolj, da parado ponosa izkoristimo za foto termin z mavrično zastavo in tako izrazimo svojo podporo. Potrebujemo bolj aktivno politiko. Dovolj je diskriminacije in dovolj je izključevanja … in dovolj je politike, ki z vodnimi topovi napada kritične glasove ali omogoča sodobno suženjstvo, kot smo ga v zadnjih dneh videli manj kot sto kilometrov stran od Ljubljane,« je dejal. Katja Štefanec, predstavnica za stike z javnostjo Društva Parada ponosa je prisotnim namenila naslednje besede: »Skupaj smo poskrbeli, da danes Slovenija ne gre po poti Madžarske ali Poljske. Tukaj pa se naše delo in prizadevanja za pravičnejšo družbo ne končajo. Zato se letos ponovno zbiramo, a z več upanja in z zelo jasno vizijo. Od nove vlade pričakujemo, da bo skupaj z nami naredila konkretne korake proti enakopravnosti vseh LGBTIQ+ oseb v Sloveniji. Pričakujemo sogovornike in sogovornice. Pričakujemo spremembe.« Nagovore sta imela še predstavnika organizacij Beograd Pride Filip Vulović in Lambda Warsaw Krzysztof Kliszczynski. Vulović je orisal zgodovino Parade ponosa v Beogradu, ki jo je poimenoval »krvavi Pride« zaradi boja proti huliganom in ekstremistom, ki so imeli podporo oblasti. Na dogodku je bilo opaziti mnoge akterje iz levega političnega pola, ministra za delo Luko Mesca, pravosodno ministrico Dominiko Švarc Pipan, ministrico za kulturo Asto Vrečko in evropska poslanca Milana Brgleza in Matjaža Nemca.
Ali je družbeno ozračje po 22 letih drugačno, boljše? Letos je zaprisegel prvi odkrito istospolno usmerjen minister. V znak podpore skupnosti LGBTIQ+ je pred Ministrstvom za kulturo v juniju izobešena mavrična zastava. Mavrično zastavo so izobesili tudi na Ministrstvu za zunanje zadeve in Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo. Morda bi lahko tam visele stalno. Bolj kot te simbolne geste je vzpodbudna raziskava, ki starševskih kompetenc in možnosti zagotavljanja ljubečega in stabilnega okolja otroku ne povezuje s spolno usmerjenostjo posameznika. A dve, za skupnost ključni, pravici nista izenačeni s heteroseksualnimi osebami. To sta pravica, ki bi zagotavljala, da bi istospolni pari imeli možnost kandidirati za posvojitev otroka, in pravica do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki sta zdaj opredeljeni kot način zdravljenja neplodnosti parov moškega in ženske. Predlog zakonske izenačitve obeh pravic za skupnost LGBTIQ+ je bil na referendumu zavrnjen.
