Hip za strip: Peter Pan iz naftalina
Tako imenovana »pop psihologija« nas uči, da sindrom Petra Pana, ki ga Svetovna zdravstvena organizacija ne priznava kot duševno bolezen, označuje posameznika, ki je družbeno nedorasel, nezrel, ujet v otroštvu. Loislov Peter Pan je popolno nasprotje tega koncepta. Njegov Peter je pravzaprav odrasel prehitro, ker ga je v to prisililo trdo življenje v revščini.
Nedavno mi je omenjeni strip spet prišel pod roke. Tokrat v slovenskem prevodu, ki je kot dvodelni integral pri Studiu Risar izšel pred osmimi leti. Prvi del izvirnika je bil natisnjen že leta 1990, izhajal pa je do leta 2004, ko je izšel še zadnji, šesti del. Zaradi nizkih naklad domačega založništva takšni biseri stripovskega kanona pogosto po nepotrebnem ostanejo prezrti.
Loislov Peter Pan ni še en poskus pretvarjanja zgodbe iz proze v strip, remake, ampak je samosvoja predelava na podlagi znanih simbolov tega literarnega dela. Večina dogajanja se odvije v času preden Peter zatava v Wendyjino spalnico, kot nas uči Disneyeva priredba. Pravzaprav gre za prolog popularizirane družinam prijazne različice.
Vizualno je strip postavljen v pozno 19. stoletje, v obdobje kraljice Viktorije. Narisan je v karikaturistično-realističnem rahlo grotesknem slogu, tipičnem za modernejše avtorje francosko-belgijskega porekla, ki je verjetno tudi najpopularnejši. Odvija se na umazanih in hladnih londonskih ulicah, na katerih se morajo zlorabljani otroci – tako kot Peter – za preživetje boriti sami; kar lahko pomeni tudi kazanje mladoletnega penisa sredi gostilne v zameno za steklenico alkohola, s katero lahko na edini način pomiri mamo. Njegovi prijatelji so najdenčki, sirote iz sirotišnice, ki jih pozna le z druge strani ograje, s katere jim vsak večer pripoveduje zgodbe. Medtem se po istih ulicah smuka Jack Razparač s svojimi (bodočimi) žrtvami. V mestu vladajo nered, lakota in pomanjkanje.
Loislov Peter Pan tako ni strip o čudoviti in popolni deželi Nije, kjer ne rabiš nikoli odrasti, ampak prej o deželi, v katero so se zaradi pomanjkanja vere med ljudmi pred popolnim izbrisom iz kolektivnega spomina zatekli junaki iz pravljic in poganskih časov. Čeprav so se tja zatekli pred pozabo, se v njej lahko hitro pozabi marsikaj, tudi smrt dobrega prijatelja Pana, ki ga Peter skozi travmo smrti posvoji, prevzame njegov čopek in njegovo ime, a nanj v resnici pozabi.
Da Peter Pan ni strip za otroke, nakazuje pogosto prikazovanja ženskega oprsja vseh vrst, scene ekscesne spolnosti, nasilja in seksualiziranje vseh bitij – od morskih deklic do zavistne in maščevalne Zvončice. Tudi v deželi Nije liki namreč niso imuni na slabe strani človeškega obnašanja, ki se kažejo skozi pohlep, zavajanje, prikrivanje in laganje. A kljub temu so prijaznejši in prijetnejši od običajnih Londončanov, katerih edini dober predstavnik – poleg Petra – je ostareli lastnik gostilne, ki občasno poskrbi za Petra, ker je pred davnimi leti tako obljubil njegovemu očetu.
Poleg odsotnosti starša, kar je travma večine junakov iz zgodb, ki si jih je prisvojila korporacija Disney, so v stripu odsotne tudi ženske, ki jih pravzaprav skorajda ni. Tistih nekaj, ki se vendarle pojavijo, pa avtor v zgodbi povečini ubije. V deželi Nije se na ženskem polu najdejo le morske deklice, ki so že po izročilu nesramne zapeljivke, ki želijo mimoidoče pripeljati le do utopitve, in vile, ki so znane po svoji maščevalni naravi. Edina sirota ženskega spola, ki stopi na otok v oblakih, pa je takoj določena za opravljanje gospodinjskih opravil, medtem ko se ostali dečki cele dneve igrajo. Njena usoda je enaka kot usoda Razparačevih žrtev.
Loisel je torej iz pravljice naredil fantazijsko tragedijo, ki ni popolna in olepšana ter polna stereotipov, ampak prizemljena, kruta, resnična in zato še zanimivejša. Ni nadomestilo za branje škotskega originala J. M. Barrieja, ampak je povsem nova interpretacija sveta, ki bralca prisili v kritični razmislek o svetu okoli sebe. Če uporabimo superjunaški izraz – je depresivnejši in dekadentnejši odvod vesolja Petra Pana.
