Recenzija: Instagram strip na papirju

Družbeno omrežje Instagram je s svojo pojavitvijo spremenilo razumevanje objavljanja vsebin na spletu. Za razliko od njegovih predhodnikov, recimo Facebooka, Twitterja, MySpacea, Reddita in drugih, je na Instagramu bolj kot besedilo v ospredje potisnjena podoba.

V času nenehnega hitenja in povečanega obstreljevanja posameznika z informacijami besedilo izgublja na pomenu. Poglobljenega branja je vse manj, zato mnogi (predvsem v svetu oglaševanja) vse več stavijo na podobo, ki jo ljudje mnogo hitreje razumemo in si jo zapomnimo kot besedilo.

Patrick Wirbeleit, scenarist stripa Škatla, ki je med otroki priljubljen tudi pri nas, je začel na predstavitvah stripa na osnovnih šolah le-tega ponujati kot odličen nadomestek za branje knjig v prozi. Čeprav imajo nekateri ta vidik za degradacijo stripa kot samostojnega umetniškega medija, ki je več kot to, se drugim zdi, da gre za njegovo odlično promocijo. Slednje je verjetno precej povezano z dejstvom, da celo v Sloveniji, tako kot ponekod drugod po svetu (denimo v Nemčiji), strip ponovno pridobiva na zagonu.

Umetnica na instagramu, znana kot karolinaumetnina, je vse naštete vidike strnila v trendu, ki je drugod veliko bolj poznan kot pri nas, kjer se ga lotevajo le redki. Stripe o svojih zabavnih prigodah je začela objavljati na svojem profilu na tem družbenem omrežju. Na zaslonu se ob kliku na katerega od njih naenkrat prikaže le en kvadratek, ob kliku naprej pa lahko preberemo že drugi kvadratek stripa. Zbirka teh v pristnem kraškem narečju zapisanih stripov z enostavnimi in večinoma črnobelimi liki je v tiskani obliki posvojila spletno podobo. Majhen, kvadraten format nam omogoča, da lahko na eni strani naenkrat beremo en kvadratek naenkrat, kar simulira njegov izvirnik, objavljen na Instagramu.

Ma kej? Neč. je prvenec 25-letne Karoline Marušič iz »očarljive vasi na Krasu, poimenovane Opatje selo,« ki je pri Zavodu Stripolis prejšnji mesec izdala trdo vezano zbirko petnajstih epizod. V njih je ni strah razkrivanja smešnih, okornih, na trenutke naivnih izjav, ki si jih v intimnem življenju deli z družino in prijatelji. Naj se anekdote vrtijo okoli mineštre, brščik, slušalk, možganov, spanja, prometne nesreče ali česa drugega, karolinaumetnina jih objavlja v pristnem in sproščenem duhu protagonistke svojega vsakdana, s katero je povsem zadovoljna. V njih uspe izbrskati srž kratkih pogovorov ali dogodkov, ki jih uspe ubesediti in narisati na vsega skupaj le nekaj straneh. Ker se berejo hitro, zabavno, razbremenilno in so s svojimi dadaističnimi oblikami lahko razumljivi širšemu bralstvu, so več kot primerni za slehernega sodobnika.

Pia Nikolič