Stanovanje kot investicija: Prihodnost stanovanjske politike
V sklopu predvolilne kampanje je stranka Levica organizirala okroglo mizo na temo stanovanjske politike z naslovom Nimam 3k za m2, ki že z imenom nakazuje na predraga in nedostopna stanovanja. Spregovorili so o morebitnih rešitvah stanovanjske krize in zaznavali težave, ki se na tem področju kažejo že desetletja. Na pogovoru, ki ga je iz zunanjosti parka v notranjost kluba Monokel na Metelkovi pregnalo slabo vreme, so sodelovali mladi raziskovalec in sociolog Klemen Ploštajner, arhitektka in profesorica Anja Planišček ter arhitekt in publicist dr. Miloš Kosec. Pogovor je povezovala Nataša Sukič, poslanka in kandidatka Levice v Ljubljani. V do roba zapolnjenem prostoru je Sukič okroglo mizo začela z besedami, da gre verjetno za temo, ki najbolj zanima mlade, ki »strehe nad glavo nimajo in je tudi ne bodo imeli, če bo država nadaljevala s politiko zadnjih treh desetletij.« Omenila je tudi volilni slogan Levice: »Stanovanja za vse, ne le za peščico.«
Poslanka je posebej za Ljubljano povedala, da se v njej dogaja gentrifikacija z namenom turistifikacije, v celi Sloveniji pa da manjka 30.000 stanovanj. Nekatere gradnje, ki se v Ljubljani trenutno izvajajo, kot so Palača Schellenburg, »Emonika, ki jo čakamo že dvajset let« in blok na Masarykovi, je imenovala za ekscesne primere gradnje. Miloš Kosec je komentiral, da bi morali prevpraševanje posameznih objektov dopolniti z vprašanjem, kaj posamezna zgradba mestu ponuja, kako se vanj vklaplja. Večinoma so omenjeni primeri velikih izkopov s komercialnimi pritličji, predvsem pa »špekulativne betonske sheme, namenjene dvigovanju neke vrednosti. Notranje dvorišče Schellenburga je zgrajeno kot vhod v Versailles, ki bo z ograjo ločen od preostalega mesta.« Takšno oddaljevanja od mesta, v katerem je zgradba zgrajena, kaže na potrebe po elitizmu. »Šumi je bolj zadržan. Pretvarja se, da je enakovreden del mesta in ne parazit,« je zaključil Kosec.
Klemen Ploštajner meni, da že seznam investitorjev kaže, zakaj se gradi. Strinja se, da gre za bolj ali manj špekulativni premislek in da se razmišlja o stanovanjih predvsem kot o investicijah, ne pa o enotah za rešitev stanovanjskega problema. »Schellenburg gradi špekulant, ki to mesto že več let ropa s sumljivimi pogodbami z mestom in zdaj nenazadnje z gradnjo na področju nekdanjega Kolizeja. Zrušil je kulturni spomenik, ki je dolgo ostal le gradbena jama, zdaj pa je postal investicija za najbogatejše. Vse pa zato, ker država tega ne regulira.« Meni, da gradijo predvsem samo še tisti, ki so ugotovili, da je to donosna naložba. »V letih 2008 do 2015 se v Ljubljani praktično ni gradilo. Finančna sredstva so bila takrat najbolj nedonosna,« je nadaljeval Ploštajner. Srednji sloj in prekarni delavci danes ne morejo več do stanovanj, ker imajo manj sredstev kot pred ekonomsko krizo leta 2008. »Država tega ne usmerja ali omejuje, ampak to celo spodbuja, na kar kaže Jamstvena shema za mlade, ki je bolj subvencija za banke kot za mlade.«
Anja Planišček je spomnila, da se to ne dogaja le v centru in da imajo lahko tudi navidezno minorni problemi velik vpliv na okolico. »Na Prulah bodo bloki za luksuzna stanovanja za par družin za vedno vzeli svetlobo bodočim generacijam v vrtcu. Namesto hiš, ki se zrušijo, pa se zgradijo veliko večje stavbe brez pripadajoče infrastrukture.« Nataša Sukič je temu dodala, da se s trgovinami v pritličjih takšnih hiš spodbuja še potrošništvo. »Več kot očitno gre za potiskanje prebivalcev na obrobje mesta. Samo v Ljubljani nam manjka okoli štiri tisoč neprofitnih javnih stanovanj, v Sloveniji pa je 175.000 praznih stanovanj. Zato je dala Levica predlog glede obdavčevanja praznih stanovanj.«
Ploštajner je pojasnil, da hočejo investitorji svoje naložbe zavarovati, zato trg ponuja tisto, po čemer je vedno povpraševanje – luksuzna stanovanja in nakupovalna središča. Meni, da se spodbuja ugodna posojila, ki ta sistem razvijajo. Dodatno pa spremembe na tem področju omejuje Zakon za uravnoteženje javnih financ, zaradi katerega na stanovanjskem skladu še vedno ne smejo zaposlovati novih ljudi. Poziva k spremembam na najemniškem trgu, saj tam vlada nesorazmerje moči med lastniki in njihovimi najemodajalci, »ki so res njihovi, ker si jih dobesedno lastijo. Danes smo prejeli Najemniški SOS Erasmus študenta, ki ga je nedavno v Ljubljani obiskal njegov fant. Kmalu se je začelo nadlegovanje lastnika, ki je zahteval po petdeset evrov za vsako noč, ki jo je fant tam preživel. Kmalu zatem se je moral v enem dnevu izseliti.«
Anja Planišček eno od rešitev vidi v spodbujanju skupnostnih in zemljiških skladov ter zadrug, ki pa »brez podpore javnih akterjev in dostopnih zemljišč ne bodo mogoči. Treba je začeti odpravljati pogoje za spodbujanje gradnje javnih stanovanj.« Spomnila je na primer Dunaja, kjer ne le, da spodbujajo gradnjo javno dostopnih, najemniških ter društvenih stanovanj, ampak tudi lastniških. »Pri nas je veliko lastniških stanovanj, zato bi lahko spodbujali najem, da bi dosegli to mešanico vsega.«
Arhitekt Miloš Kosec je nato ugotavljal, da se je v zadnjem času zelo priljubljeno prilagoditi manjšemu investitorju z gradnjo ograjenih vila blokov s podzemno garažo, v katerih je prebivalec povsem ločen od okolja. »Glede tega obstaja družbeni konsenz, ki mora obstajati tudi ob spremembah, da sploh lahko razmišljamo o drugačni socializaciji, da bi bilo to recimo povezano z mestom.« Razložil je, da trenutno lahko kupiš stanovanje, v katerega ne rabiš naseliti najemnikov ali ga oddajati prek platforme Airbnb, ker se že sama cena stanovanja na leto poviša za dvajset odstotkov. V tem času nihče ne rabi bivati v stanovanju, saj bi z obrabo ceno kvečjemu znižal. »V Londonu so celo skoraj dokončani bloki zato povsem prazni. Enkrat za vselej se moramo posloviti od ideje, da bo prosti trg izbrisal vsa neskladja.«
V nadaljevanju je Klemen Ploštajner opisal, kako v zadnjih dvajsetih letih doživljamo močno razgradnjo socialnega sistema in javnih institucij. Vsak posameznik mora poskrbeti sam zase. »Na primer – ob razgradnji zdravstvenega sistema si kupiš stanovanje, da si boš lahko zagotovil vsaj zasebno varnost. V Angliji se množično dogaja, da ljudje kupijo stanovanje preden gredo v upokojitev, saj s prenizko pokojnino sicer ne bodo mogli preživeti. Na tak način iščejo lastno socialno varnost. Zato mora obstajati dober socialni sistem, če hočemo stanovanja spet graditi kot domove.«
Prihodnost bo neogibno prinesla zgoščevanje mest, kar Kosec vidi kot izziv, saj ima Slovenija »potratno, razlezeno naselitev. V Ljubljani se zgoščuje donos na kvadratni meter in privatni interes.« Mesta s socialnimi in družbeno upravičenimi funkcijami bo potrebno zgoščevati, če bomo želeli postati trajnostna družba. Nenazadnje potiskanje ljudi iz mest povzroči tudi več mobilnosti in s tem več onesnaževanja. Planišček je dodala, da bi zato morali stremeti k čim cenejši, kakovostni, ekološki gradnji in spodbujati našo gradbeno industrijo, ki je praktično več ni. Preprečevati bi morali tudi težave, ki jih imajo najšibkejši, »pa tudi podpreti zadruge in druge oblike neprofitne stanovanjske gradnje in industrializirati gradnjo neprofitnih javnih stanovanj.« Miloš Kosec bi tudi okrepil in obnovil stanovanjski fond, poskusil s predelavo poslovnih stolpnic v stanovanja ter gradil nove. »Včasih se je v Jugoslaviji zgradilo po 20.000 stanovanj na leto, tako da številka 30.000 v nekaj letih ni tako utopična, kot označujejo ponekod. Poleg tega naj bodo soseske fleksibilne stavbe, ki bodo vključevala različne funkcije, razdrobljene po celem mestu. To bi bil prav tako korak v bolj trajnostno družbo.«
Glavnemu delu pogovora so nato sledila še vprašanja. Prvega je postavil koordinator stranke Levica, Luka Mesec, ki ga je zanimalo, kako bi zbrani na okrogli mizi zastavili davek na nepremičnine. Klemen Ploštajner bi najprej pripravil ustrezen register, ki ga trenutno nimamo. »Župan Ljubljane ne ve niti, koliko ljudi je v Ljubljani, ker nima podatkov o tem, koliko je najemnih pogodb in koliko je praznih stanovanj v mestu.« Zato bi obdavčil vse prazne nepremičnine, posebej luksuzne. »V luči podnebne energetske krize je vsak zidak potraten, sploh v 400 kvadratnih metrov velikem stanovanju v Schellenburgu. Davčni zakon naj spodbuja neprofitno gradnjo z nižjim davkom.« Dolžino najemne pogodbe pa bi prav tako vezal na davek. Manjši davek bi plačali tisti, ki bi nudili dolgoročnejše pogodbe. Planišček je poudarila, da je potrebno biti previden pri snovanju takega zakona, da ne udariš najšibkejših. »Sploh v Sloveniji, kjer je bilo zgrajenih veliko hiš za vse generacije. Naj se specificira vse probleme, saj stanovanjska kriza ne obstaja le v mestih.« Kosec pa bi obdavčil stanovanja glede na njihovo tržno vrednost, pri čemer bi bilo prvo stanovanje zmerno obdavčeno, vsako naslednje pa vedno bolj. »Ta potrata vpliva na življenje vseh nas. Če ne bomo dobro premislili, kako to narediti, bo spet ogromno prepisovanja lastništva na ostale člane družine.«
Vprašanje je zastavil še poslanec Miha Kordiš, ki ga je zanimalo, kako urediti sistem tako, da bi uskladili različna področja te problematike: »Kako lahko pridemo iz odsotnosti prostorskega vprašanja do družbenega konsenza oziroma koncepta?« Ploštajner je odgovoril na podlagi lastnih izkušenj iz delovanja v nevladnih organizacijah, zaradi katerih je predlagal ustvarjanje novih točk moči in nenehno usklajevanje stanovanjske politike s socialo, gospodarstvom, okoljem in gradnjo. Kosec je pristavil, da bi morale biti investicije najprej usmerjene v infrastrukturo. »Smiselna sousmeritev teh tendenc je ključna, začenši z zemljiškim registrom kot javnim prometom. Če ne bomo imeli zemljišč, ne bomo mogli zgraditi niti pet tisoč stanovanj.«
Nataša Sukič je pogovor sklenila z besedami: »Simbolično se nahajamo v skvotu, kar upam, da ne bo postala neobhodna realnost ljudi, ki bodo ostali brez strehe nad glavo. Menim, da bi bilo smiselno v prihodnje nadaljevati s takšnimi debatami.«
