Digitalna pomoč za politično moč

Ko vse ostalo propade, »napumpajmo« nekaj denarja v »prosti trg« in družbene neenakosti bodo izginile. Ali s parafrazo Marije Antoanete; »Če nimajo kruha, naj pač jedo bone.« 

Po dveh turističnih in enem energetskem je vlada preusmerila še en kos javnega denarja preko bonov v izbrani del gospodarstva. Del državljanov bo po zamisli ministra brez listnice, odgovornega za digitalno preobrazbo, Marka Borisa Andrijaniča iz vrst N.Si, prejel digitalni bon 2022 v vrednosti 150 evrov, ki ga bodo lahko zapravili za nakup računalniških naprav.

Velikodušna pomoč. A le na prvi pogled. Pomoči v obliki digitalnih bonov ne bo prejel sleherni državljan, temveč je Andrijaničevo ministrstvo zanje postavilo precej pavšalne pogoje. Sto petdeset evrov dobroimetja bodo pri finančni upravi za nakup računalniške opreme prejeli vsi dijaki in študenti ter starejši od 55 let, ki se bodo udeležili izobraževanj v digitalni pismenosti. V zadnjem trenutku, predvsem zaradi prigovarjanja opozicijskih poslancev, je ministrstvo med prejemnike vključilo še osnovnošolce zadnje triade. Ministrstvo torej verjame, da digitalne pismenosti in finančne spodbude za nakup računalniške opreme ne potrebujejo mlajši od dvanajst let in odrasli med tridesetim in petinpetdesetim letom. Minister Andrijanič je seveda pripravil izgovor: V prvem letu je poskušal z bonom osrečiti predvsem najbolj ranljive skupine, šolajoče in starejše, hkrati pa se je z omejitvijo spodnje starostne meje poskušal izogniti povečanju spletnih zlorab. »Od oka« torej. 

Zakon o digitalni vključenosti sicer predvideva možnost vsakoletnega razdeljevanja digitalnih bonov, torej bo imela tudi prihodnja vlada priložnost po svojih merilih razdeljevati »bonbončke socialnega miru«. A problem vavčerizacije državne politike ni v tem, kam se javni denar, ki se ga s pomočjo vavčerjev usmerja v določene gospodarske panoge, izteka, temveč v samem temelju vavčerizacije. Kaže namreč, da oblast nima razdelane ideje o tem, kako trajnostno, strateško, preudarno in kar je še takih besed, upravljati z državo in zato z enkratnimi finančnimi »bonbončki« zgolj sanira področja, ki v javnosti sprožajo največje ogorčenje. S pomočjo digitalnih bonov ne bodo občutneje obogateli prejemniki, temveč predvsem podjetja, ki se ukvarjajo s prodajo računalniških pripomočkov. Še enostavneje bodo zaslužili izvajalci subvencioniranih izobraževanj za digitalno vključenost, ki bodo jeseni izbrani na razpisu in bodo subvencije prejeli na račun neposredno iz državne blagajne. 

Hkrati s smotrnostjo takšnega načina financiranja določenih gospodarskih panog in družb, se pojavlja vprašanje, v kolikšni meri digitalni boni nagovarjajo samo digitalizacijo. Digitalna pismenost in opremljenost prebivalstva sta pomembni, a precej neplodni, če so družbeni podsistemi, ki urejajo vsakdanje življenje državljanov, analogni ali v najboljšem primeru ponesrečeno digitalizirani. Po domače: Še tako sodobna tehnologija in izjemno poznavanje digitalnega sveta sama po sebi ne bosta odpravila neskončnih vrst in zmed na upravnih enotah, neprestane mimobežnosti pošte, telefonskega naročanja na nepregledne vrstne rede v zdravstvu ali fizičnega plačevanja računov, če naštejemo samo najočitnejše poddigitalizirane podsisteme. 

Kljub temu da minister Andrijanič zagotavlja, da ne gre za predvolilne »bonbone«, ker bodo prvi prejemniki svoje vavčerje lahko unovčili šele po volitvah, digitalni vavčerji nagovarjajo volivce iz dveh ravni. Prva je neposredna. Vlada jim daje denar za raznorazne luksuzne dobrine, ki si jih zaradi slabega socialnega stanja, kar je posledica neoliberalnih politik vseh preteklih vlad, ne morejo privoščiti. Druga raven pa služi ravno zakrivanju in krpanju sistemskih napak, ki jih neoliberalni kapitalizem povzroča. Vlada namreč z neumornim vlaganjem preko državljanov v arbitrarno določene gospodarske sektorje sporoča, da bo denar davkoplačevalcev – puhlica, s katero vladajoči največkrat demonizirajo odtekanje javnega denarja v njim neljube smeri – na voljo vsakič, ko bo kakšen del gospodarstva v škripcih. Bruto domači proizvod je namreč svetinja, še več, branik družbe, kot jo poznamo. Nič ne de, da si številni prejemniki raznoraznih bonov želijo le izboljšanje pogojev za življenje v družbi. Torej družbi, kot je še ne poznamo. 

Digitalna pismenost in opremljenost prebivalstva sta pomembni, a precej neplodni, če so družbeni podsistemi,
ki urejajo vsakdanje življenje državljanov, analogni ali v najboljšem primeru zelo ponesrečeno
digitalizirani.

Jaka Virant