Izkoriščanje umetnikov v javnih zavodih
7. tiskani izvod - 18. Marec 2022
Pred dobrim tednom dni so zaposleni v Moderni galeriji na vlado, svojega direktorja Aleša Vaupotiča in ministra za kulturo Vaska Simonitija naslovili zahtevo po odstopu oziroma razrešitvi direktorja Moderne galerije, saj so prepričani, da je ni zmožen voditi.
Očitajo mu nekompetentno strokovno in upravno vodenje javnega zavoda in neprimeren odnos do zaposlenih. Vaupotič o odstopu še ne razmišlja. Denar bo zato iz javnega zavoda verjetno še naprej potekal »izrazito potratno«, s tem pa »ne bo odražal vsebinsko presežnih razstavnih ali obrazstavnih programov,« ki že tako delujejo z nizkimi sredstvi, neprimerljivimi s tujino.
Cena produkcije posamične razstave v Moderni galeriji lahko stane zelo različno in je odvisna od zahtevnosti predstavljenih umetniških del, zahtev umetnika, zmožnosti tehnične izvedbe. V to so vštete mizarske storitve, izposoja tehnične opreme, izdelava načrta postavitve, oblikovanje in zasnova prostora. Izdelava kataloga običajno predstavlja večji del stroška razstave. Čeprav si muzeji in galerije, ki se posvečajo sodobni umetnosti, večinoma želijo razstavljati nova umetniška dela, ne predvidevajo sredstev za njihovo produkcijo ali za honorarje umetnikov. Ure in ure dela, vloženega v produkcijo samega umetniškega dela v ta znesek niso vštete, prav tako ne produkcijski stroški. Tudi Ministrstvo za kulturo ne razpolaga s sredstvi, ki bi bila namenjena izključno produkciji sodobnega umetniškega dela.
Muzejem in galerijam ministrstvo sicer priporoča izplačilo honorarja umetniku v višini 500 do 1000 evrov, do katerega velikokrat ne pride. Posledično je kontinuirana in profesionalna produkcija sodobne vizualne umetnosti predvsem stvar privilegiranih umetnikov ali tistih, ki jo ustvarjajo na robu, v slabih in težkih produkcijskih pogojih. Na drugih področjih umetnosti kot sta film in knjiga za produkcijo umetniških del skrbita Slovenski filmski center in Javna agencija za knjigo, ki sredstva prejemata od Ministrstva za kulturo, ter jih nato na podlagi razpisov razdelita med prijavitelje. Kaj podobnega na področju vizualne umetnosti pri nas ne obstaja, zato so se začeli do določene mere muzeji in galerije obnašati kot producenti.
V Moderni galeriji naj bi se že vse od osamosvojitve držali priporočil ministrstva, čeprav po njihovem mnenju razstavnina – torej honorar umetnikom – pri skupinskih razstavah denimo sploh ni nujna, kar je samo korak naprej od tega, da se v muzejih in galerijah v Sloveniji razstavnine in plačilo oziroma povrnitev stroškov za produkcijo novega umetniškega dela, ki je nato predstavljeno na razstavi, niti ne ločujejo. Svetel zgled je pred kratkim postavila galerija Cukrarna, ki v svojem ceniku za skupinske razstave z več kot petnajst avtorji predvidela 600 evrov honorarja na osebo, pri razstavah petih do petnajst avtorjev 1500 evrov na osebo, za skupinske razstave manj kot petih avtorjev 3500 evrov na osebo in za samostojne razstave 7000 evrov, v kar niso všteta produkcijska sredstva.
Vizualna umetnica Nika Autor, ki trenutno razstavlja v Koroški galeriji likovnih umetnosti, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova in v Cukrarni meni, da lahko galerije delujejo na tak način, ker »umetniki takšne pogoje še vedno sprejmemo, ker se ne znamo povezati in zahtevati dostojnega plačila za korektno opravljeno delo in ker je v muzejskem in galerijskem svetu zahteva po plačilu za opravljeno delo nekaj o čemer se običajno ne razpravlja. Ko si mlajši delaš za simbolni kapital, za reference, brez plačila, da bi lahko razstavljal tudi v prihodnje. Ko si starejši pa takšna oblika dela postane normalizirana. Problem je v sistemu, pa tudi v nas samih, ker pristajamo na pogoje, kjer že vnaprej vemo, da za opravljeno delo ne bomo prejeli plačila, ali pa bomo za okoli tisoč delovnih ur prejeli plačilo, ki bo znašalo sramotnih 500 ali 1000 evrov.«
Verjame, da obstaja več možnih korakov k rešitvi obstoječega problema, ki izkorišča umetnice in umetnike. Eden od njih bi lahko bil ta, da bi se »direktorji in kustosi javnih muzejev in galerij, ki jih je po Sloveniji kar nekaj, povezali v konzorcij in skupaj pritisnili na Ministrstvo za kulturo, rekoč: ‘Mi ne bomo imeli razstavnih programov sodobne vizualne umetnosti z živimi umetniki, dokler ne ustanovite fonda za njihovo produkcijo in se ne zavežete k poštenemu plačilu umetnici ali umetniku.’« Direktor Moderne galerije Aleš Vaupotič, ki mu že od začetka očitajo politično nastavljenost s strani vlade in mimo mnenja svetov zavoda se zdi najmanj možen kandidat za takšno povezovanje. Honorarjev umetnikom zaenkrat ni problematiziral, so pa njegovi kritiki problematizirali dejstvo, da je za enodnevni dogodek zlahka namenil dvainpolkratnik finančnih sredstev, kot jih Moderna galerija v povprečju nameni razstavam, ki so lahko na ogled tudi do pol leta, izdeluje pa se jih lahko še veliko dlje.
Decembra lani so v Muzeju sodobne umetnosti, ki ga prav tako vodi Vaupotič, organizirali simpozij o interpretativnih vidikih v sodobni umetnosti 1991-2021 ob 30. obletnici slovenske samostojnosti. Program se je začel ob 10. uri z uvodnimi nagovori, končal pa ob 14.45 z javno razpravo. Vmes je bilo nekaj krajših predavanj. Dogodek je pospremila še izdaja posebnega zbornika, ki ga je izdala revija Likovne besede, katerih odgovorna urednica je čisto slučajno partnerka direktorja Vaupotiča Narvika Bavcon. Direktor je tudi član uredništva revije, ki mu je, skupaj s slabim peturnim dogajanjem, namenil 24.500 evrov denarja javnega zavoda, ki ga vodi.
A Vaupotiču denar morda ne pomeni toliko, kot pomeni že tradicionalno hirajočim umetnikom, saj po poročanju časopisa Dnevnik in na podlagi zapisa na spletni strani Univerze v Novi Gorici še vedno redno opravlja svoje predavateljske obveznosti, ki zajemajo številna predavanja od Digitalne humanistike, Metodologije literarnega raziskovanja, Osnov računalništva pa do Pregleda svetovne književnosti.
