Glasba: Težka pot od garaže do radijskih valov

Dober teden nazaj je zmagovalec tekmovanja EMA 2022 postal mlad kolektiv dijakov Gimnazije Celje – Center, imenovan LPS (Last Pizza Slice). Ali je šlo za veliko presenečenje ali ne, nas na tem mestu ne zanima toliko. Je pa dejstvo, da za zasedbo zmaga na tem dotičnem tekmovanju pomeni nek preboj v t. i. mainstream. Kako lahko sicer mladi glasbeniki prodrejo iz alternative oziroma kako lahko poskrbijo za prepoznavnost in kje se jih sploh lahko predvaja? 

Za mnenje smo se obrnili na Nika Drozga, pomočnika vodje glasbenega programa Kina Šiška in vodjo programa Špil lige, iz katere so denimo izšli Joker Out, Koala Voice in Lumberjack in kjer so se kalili tudi LPS (3. nagrada žirije in 4. po izboru občinstva leta 2020), ter Žigo Drofenika, soustanovitelja glasbene agencije SonicTribe, zastopnika Universal Music Publishing Group v Sloveniji ter enega od žirantov letošnje edicije Špil lige. Slednji je povedal, da »za mlade glasbene zasedbe s svojstvenim, a poslušljivim glasbenim izrazom, ki začenjajo glasbeno pot, načeloma ni večji problem prodreti na nacionalne radie (Val 202 jih zelo podpira, v manjši meri tudi Radio MB, Radio KP, Radio SI) in v neki meri tudi na nacionalno televizijo – oddaja Videotrak je zelo demokratična in zavrti tudi videospote alternativnih zasedb.« Podobno komentira tudi Drozg, a opozarja, da se na nacionalnih radiih, »ki imajo 40 % slovenske kvote, popularna glasba tam lahko predvaja, če ima dovolj spodobno produkcijo (enako je v primeru vizualnih medijev) in če jim jo izvajalci sploh pošljejo, česar pogosto ne naredijo.«

Poleg predvajanja glasbenih vsebin v medijih je v prvi vrsti pomembno sámo kvalitetno igranje na odru. Drofenik poudarja, da so lahko mediji za glasbenike »edino okno v medijski mainstream Slovenije, vse ostalo jim ostaja zaprto do trenutka, ko si na terenu z rednim koncertiranjem in dobro živo izvedbo svojih nastopov sami zgradijo zvesto bazo publike. Temu potem sledi dober odziv na YouTubu ter plačljivih spletnih pretočnih platformah, kot je Spotify, kar nato v povratni zanki morda vodi v močnejšo in bolj potencirano pojavnost v elektronskih in tiskanih medijih.« Našteva tudi pomembnost večjega hita, promocijski material, »šele potem sledi prodaja fizičnih nosilcev in prihodek iz pretočnih platform. Kakšna licenčnina za TV oglas, ki sledi kot rezultat pojavnosti benda in moči muzike, pa je samo češnjica na vrhu torte.«

Vendar pa je za vse našteto pomembno vložiti večletni napor ter po mnenju Drozga sprejeti neke »tržne in promocijske mehanizme«, ki jih »alternativni bendi pogosto a priori zavračajo.« Meni, »da je vsem v interesu imeti večje koncerte, redkokdo pa je pripravljen vložiti ogromno količino denarja in dela na vseh nivojih – od promocije, opreme, vaj, izpopolnjevanja v pisanju besedil in drugega brez česar ni velikih koncertov.« Nadaljuje, da »gre še vedno pogosto za zgrešeno romantiziranje glasbenega posla in upanje na to, da te nekdo ‘odkrije’ in potem čez noč postaneš zvezda.«

Brigita Gračner