»Kot otroci smo redno hodili na zunanji bazen v Radencih. Skoraj nujno je bilo, da si se vsake toliko prikazal tam, saj si srečal vse prijatelje. V notranjih bazenih so se takrat zadrževali predvsem starejši, ki so tja res prišli na zdravljenje, ponavadi zaradi težav s srcem. Spomnim se, kako sva jo s prijateljem enkrat dobro zagodla kopalcem – v bazen sva vrgla mrtvo ribo. Ko so plavalci ugotovili, kaj plava poleg njih, so se vrešče razkropili in jo nazadnje le vrgli ven, na travo. Ker je ni nihče vrgel v koš, sva akcijo seveda še enkrat ponovila,« se devetdesetih let prejšnjega stoletja hudomušno spominja mladi očka iz Ljutomera. Današnji pogled na Zdraviliški park v Radencih kaže precej bolj klavrno podobo.
Nekoč bogato razkošje različnih objektov je danes le še bled spomin. Od raznovrstne ponudbe so danes v Radencih ostali obiskovalcem na voljo za uporabo le še notranje-zunanji bazen, velnes, savne ter vrelec zdravilne vode, ki se nahaja v osrednji avli, ki hotelski poslopji hotela Radin in Izvir povezuje z jedilnico. Načinov preživljanja dopusta je več kot dovolj, a sprehod po parku razkrije drugačno sliko tega, kar bi še lahko bilo.
Zarjavela tabla sredi Zdraviliškega parka nam zaupa, da je nastajal v letih po letu 1880, da v njem uspeva okoli 70 različnih domačih in eksotičnih drevesnih in grmovnih vrst, ki so zastopane z več kot 1200 primerki in da je »naravovarstveno zavarovan kot spomenik oblikovne narave.« Po besedah domačinov je bil park pred velikim deževjem leta 2020 še razkošnejši, a tudi danes je po tlorisu precej razgiban in dovolj obsežen tudi za daljši sprehod.
Bolj v oči vpijoče so stavbe starejšega datuma, ki sredi parka žalostno propadajo. Napisi, kot sta »restavracija« in »muzej«, ter zunanja oprema nakazujejo, da so se tu včasih res igrali otroci, se zvečer ob kozarčku brizganca hladili odrasli in da je šlo za živahen predel, v katerem so lahko obiskovalci term preživljali čas, preden so se odpravili spat v hotel. Danes so stavbe zaprte, na več mestih popisane z nacionalističnimi grafiti, kot je »Paroff Jugend«, v hišicah, kjer so nekoč stala javna stranišča, pa človeški iztrebki ležijo kar pred vrati. Zunanji bazen je do polovice prekrit z zemljo, na tobogan je nemogoče splezati.
Zraven velike kapelice je edini trenutno obratujoč objekt tisti, ki je bil postavljen nedavno in daje obiskovalcem na voljo verjetno najcenejše igrišče za mini golf v Sloveniji. Igra stane le pet evrov. Lani ponovno odprto obnovljeno igrišče, ki se sicer zapre že ob 18. uri, ima ob luknjah tudi lokal, kateri nudi razgled na skoraj vse bližnje razvaline.
V zadnjem času je prodajanje 43-odstotnega lastniškega deleža Sava hotelov dvignilo veliko prahu. Zdravilišče Radenci je ena od lokacij, ki bodo sedaj verjetno vendarle prodane domači državni firmi. Njihov zunanji izgled kaže očitno potrebo po menjavi ali večji angažiranosti lastnika, vendar se tu skriva drugačna zgodba. Ana Praprotnik iz delniške družbe Sava Turizem odgovarja, da je večina stavb v zdraviliškem parku »za Zdraviliščem Radenci predmet denacionalizacijskega postopka. Ta postopek traja že zelo dolgo, vsi si želimo, da se ta sodna zgodba čim prej zaključi. Neurejeno lastništvo predstavlja oviro za nadaljnji razvoj Zdravilišča Radenci, zaradi česar je interes Save Turizma d. d., da se denacionalizacijski postopki čim prej zaključijo, premoženje pa dobi končne lastnike.«
Kdaj predvidoma naj bi se to zgodilo in kakšni so njihovi načrti, nam ni uspelo izvedeti. Vsekakor bodo do takrat nekatere od stavb že porušene, saj so njihovi vhodi že dolgo zapečateni, leseni deli pa se že dolgo posedajo.
