Pri Mladinski knjigi ženski pogum in neodvisnost v ospredju dveh knjižnih novosti

Ob stoletnici smrti prve poklicne slovenske pisateljice in ene od pionirk ženskega gibanja Zofke Kveder (1878-1926) ter v letošnjem letu Zofke Kveder je tako izšla biografija, ki osvetljuje njeno izjemno življenjsko in ustvarjalno pot. Pripoved Mihurko o pisateljici, publicistki in urednici, ki je s svojim delom in življenjskimi odločitvami presegala družbene omejitve svojega časa, dopolnjuje korespondenca med Zofko Kveder in njeno odraščajočo in najstarejšo hčerjo Vladimiro Jelovšek. Pisma, napisana v hrvaščini, je v slovenščino prevedla Sonja Polanc, spremlja pa jih študija Vladke Tucovič Sturman. Knjigo bogatijo številne fotografije in dokumenti. Kot je na današnji novinarski konferenci povedala Mihurko, je življenjsko pot Kveder bogata v vseh pogledih, je pa tudi tragična, kar še posebej razkriva pravkar izdana biografija. Pot Kveder kot samostojne ženske, kar literarna vede opredeljuje kot pot nove ženske, je sicer Kveder vodila od Kočevja prek Ljubljane, Trsta, Švice, Prage do Zagreba, kjer je nato živela do konca življenja. V knjigi objavljena korespondenca med mamo in hčerjo pa je nastajala, ko slednjo ob začetku najstniških let pošljejo na šolanje v ljubljanski internat Mladika, je med drugim pojasnila Mihurko. Vladka Tucovič Sturman, ki je ime dobila prav po najstarejši hčerki Zofke Kveder, je korespondenco v biografiji označila za dragoceno, a opozorila, da se je potrebno zavedati, da ni bila napisana za javnost. V pismih gre tako za izrazito osebne stvari, ki jih je treba brati z določeno mero pietete. Prav zaradi tega jih spremljajo tudi številne pripombe, z namenom, da so bližje sodobnemu bralcu, je dodala. Sam prevod pisem po besedah Polanc ni bil zahteven, je pa bilo potrebno biti pozoren na jezik in ga poskušati ohraniti, saj gre za pisma in ne literaturo. Kot je še dodala, je Kveder, ki je pisala v več različnih jezikih, v Zagrebu s svojo družino govorila hrvaško, le kadar jo je zagrabil sentiment, je morda izrekla stavek v slovenščini. V ospredju romana Jurgec Bricman Marija Antoaneta, na posteljo pripeta, ki je bil tudi eden od treh finalistov za letošnjo modro ptico, je Marija, profesorica športne vzgoje in strastna tekačica, ki se nenadoma znajde popolnoma ohromljena. Priklenjena na posteljo, a oborožena z ostrim jezikom in humorjem, se poda na nepričakovano pot iskanja smisla, bližine in novih možnosti. Avtorica v pretresljivi in hkrati duhoviti pripovedi prepleta sarkazem glavne junakinje in tabu teme, kot so invalidnost, lažni optimizem, evtanazija in različni stereotipi o “normalnosti”. Navdih za svoj drugi roman je Jurgec Bricman, ki je sicer oblikovalka porcelana, dobila v času pandemije covida-19 ob obisku Bohinjskega jezera, ko je opazovala tetrapleginjo. Njen roman se osredinja na temo, za katero vsi mislimo, da se nam ne more zgoditi, saj se, dokler vsem služi zdravje, ne zavedamo krhkosti našega bivanja, je povedala na današnji predstavitvi. Naslov za roman, v katerem si, kot je še dejala, smeh in solze podajata roke, pa je posledica tega, da ima sama rada rime.