Romunski pisatelj Cartarescu vidi v knjigah balzam sredi nemirov
Romunski romanopisec Mircea Cartarescu, ustvarjalec literarnih fantazij, ki so vzklile iz njegovega otroštva pod totalitarnim režimom, v času “prevladujočega zla” in “vsesplošnih laži” stavi na pisanje kot obliko odpora. V “strašljivih” časih je književnost “kot obveza na rani”, je povedal ob nedavni predstavitvi svoje najnovejše knjige.
Pisatelj je predstavil zbirko aforizmov o pisanju, za francosko tiskovno agencijo AFP pa je ob tem povedal, da živimo v časih, ko nam grozi nevarnost z vseh strani, zato “sploh ne vemo več, pred čim naj se branimo”. Pri tem je omenil vojne, družbene nemire, globalno segrevanje ter “ideološko zmedo”. Cartarescu, ki je letos dopolnil 70 let, je najbolj prevajan sodobni romunski pisatelj in prejemnik številnih priznanj, med drugim mednarodne literarne nagrade v Dublinu leta 2024. V njegovih romanih se resnično življenje prepleta z domišljijskim svetom, kar ustvarja “vesolje”, za katerega pravi, da je v resnici vaja v poglabljanju vase. “Pišem, da bi razumel, kdo sploh sem,” pravi avtor. Za svoje pisanje sicer pravi, da vse izhaja iz travm v otroštvu. Otroštvo ga je najbolj zaznamovalo in ga poskuša ponovno odkriti, če ne že podoživeti v svojem pisanju. “To je najbolj obskurno obdobje, tisto, kar me najbolj zanima,” je dejal in opozoril na travmo izgube brata dvojčka pri starosti 18 mesecev. “Skoraj vse, kar pišem, je povezano s tem. Vedno sem imel občutek, da nekaj manjka, kot da bi se pogledal v ogledalo in ne videl nikogar,” je povedal v intervjuju za časopis Adevarul. Za njegovo smrt je okrivil “grozljive razmere”, v katerih je živela njegova družina. Takrat so se ravno preselili v eno samo umazano sobo v delavskem okrožju Bukarešte. Cartarescu se je rodil leta 1956 v Bukarešti v obdobju, ki ga je opisal kot “zaznamovano z revščino in strašno lakoto”. Že od malih nog je bil navdušen nad literaturo. Kot študent in nato učitelj na Univerzi v Bukarešti je živel le “skozi in za literaturo”. Za 22. december 1989, ko je strmoglavil totalitarni režim Nicolaeja Ceausescuja, je dejal, da je bil “za vse Romune najsrečnejši dan”. Kasneje se je pogosto zavzemal za neodvisnost pravosodnega sistema in sodeloval v protestih. Sčasoma pa je izgubil upanje, zlasti po pandemiji, zato se zdaj raje drži svojega pisanja. Kot velik oboževalec Boba Dylana je v romunščino prevedel tudi 100 pesmi tega ameriškega pevca in se opisal kot “beatnik, liberalec v najširšem pomenu besede”. Svoje najnovejše delo je predstavil oktobra v knjigarni v Bukarešti, kjer se je zbralo na desetine njegovih bralcev. “Zbrali smo se okoli knjige, da bi protestirali proti svetu, ki nam ni več podoben,” je dejal pisatelj. V slovenščini je dostopnih več njegovih del, med njimi Nostalgija, Zakaj ljubimo ženske in Lepe tujke. Leta 2011 je prejel tudi nagrado vilenica.
