V Gledališču Koper bodo čakali Godota
V Gledališče Koper prihaja nova premiera, drama Čakajoč Godota Samuela Becketta. Delo, ki ga je avtor ustvaril pod vplivom grozot druge svetovne vojne, predvsem pa tesnobnega vzdušja nastajajoče atomske dobe in negotove prihodnosti človeštva, danes velja za eno prelomnih del evropske dramatike in temeljnih besedil gledališča absurda.
Režiser Jaka Ivanc v Beckettovem čakanju prepoznava univerzalno človeško stanje, ki ostaja aktualno tudi danes. »Ne gre zgolj za čakanje, ampak za zelo aktivno preživljanje časa. To, da človek nenehno čaka, da bo prišlo nekaj boljšega, lepšega, je danes mogoče primerjati z gledanjem v telefon in preverjanjem, katera fotografija ali objava bo boljša. Nikoli nič ne bo dovolj dobro,« je povedal. Beckettovo besedilo razume tudi kot poziv k izstopu iz cone udobja, preseganju pasivnega čakanja in aktivnemu ustvarjanju boljše prihodnosti. Z gledališčem absurda se sicer srečuje že tretjič. »Pred 30 leti sem to besedilo delal kot nalogo za sprejemne izpite in takrat je bilo to eno zelo veselo obdobje mojega življenja. Nekaj podobnega se je vame naselilo tudi zdaj, ko smo postavljali to predstavo. Po 30 letih sem Godota pričakal v svojem matičnem gledališču,« je še dejal.
V središču drame sta Vladimir in Estragon, ki med čakanjem na skrivnostnega Godota razpravljata o smislu, upanju in obupu. Njuno čakanje spremljajo ponavljajoča se dejanja in pogovori, skozi katere se razkrivajo človekova eksistencialna negotovost, občutek praznine in nenehno iskanje smisla v svetu brez jasnih odgovorov. Vladimirja in Estragona igrata Mak Tepšič in Francesco Borchi, v vlogah Pozza in Luckyja pa nastopata Blaž Popovski in Igor Štamulak. V videu se kot deček pojavi tudi Leonard Borchi, sin igralca Francesca Borchija.
Igor Štamulak, ki upodablja Luckyja, pravi, da je bil eden večjih izzivov prav iskanje smisla v navideznem nesmislu. »Spoprijeti se z mojo vlogo Luckyja in osmisliti nesmisel nesmisla je v sami predstavi zelo težko. Osmisliti nesmisel nesmisla v današnjem svetu pa je še veliko težje. Pri moji vlogi je način, kako smo se lotili posameznih situacij, zahteval predvsem precejšen fizični napor,« je pojasnil.
Francesco Borchi je ob prejemu vloge občutil nekaj treme zaradi spoštovanja do Beckettovega dela. »Ko igralec dobi takšno priložnost, je to velika čast, zato mora predvsem uživati. Med procesom ustvarjanja smo ugotovili, da je v absurdnosti pravzaprav veliko realizma,« je povedal.
Uprizoritev spremljajo tudi posebne izvedbene omejitve, ki jih določajo napotki avtorske agencije: besedila ni dovoljeno krajšati ali prirejati, nastopati morajo moški igralci, v predstavi pa ne sme biti glasbe. Posebnost koprske postavitve je tudi njena prostorska zasnova, ki sta jo oblikovala režiser Jaka Ivanc in akademski kipar Damijan Kracina. Pomembno vlogo bo imelo pododrje, saj se bo uprizoritev odvila na velikem odru, njeno nadaljevanje – performans, sestavljen iz opomb in komentarjev, ki so se ustvarjalcem porajali med vajami – pa se bo preselilo v prostor pod njim.
Ana Zupan
