Požari brez meja: naraščajoče tveganje na Krasu

Katastrofalni požari poleti leta 2022 na območju Krasa, ki so divjali več dni in zahtevali posredovanje gasilcev iz različnih evropskih držav, so jasno opozorili na vse večjo nevarnost požarov v naravi. Ti požari niso bili naključen dogodek, temveč opozorilni znak. Prav zato so raziskovalci iz Slovenije in Italije v okviru projekta Karst Firewall 5.0 skupaj preučili dejavnike, ki vplivajo na požarno ogroženost tega skupnega prostora, ter iskali rešitve za njeno zmanjševanje.

Pritisk podnebnih sprememb

Kras je bil od nekdaj zaznamovan z vročimi in suhimi poletji. A podatki danes kažejo nekaj bolj zaskrbljujočega: poletja postajajo vse bolj vroča, vročina pa traja dlje časa. Povprečna letna temperatura se je v zadnjih desetletjih na tem območju zvišala za več kot 1 °C, trend pa se še pospešuje. Število dni, ko temperature presežejo 30 °C, se je povečalo s približno 30 dni v 99 letih na več kot 50 dni danes. Potrojilo se je tudi število tropskih noči, ko temperatura ne pade pod 20 °C.

Hkrati postajajo padavine vse manj predvidljive. Čeprav se skupna količina padavin na letni ravni ni bistveno spremenila, se njihova razporeditev spreminja: poletja postajajo bolj suha, medtem ko je zimskih padavin več. To pomeni daljša obdobja izsuševanja tal, sušenja vegetacije in kopičenja suhe biomase – vse to pa ustvarja idealne pogoje za širjenje požarov.

Podnebne projekcije za obe strani meje kažejo podobno smer razvoja. Ob nadaljevanju sedanjih emisijskih trendov bi se lahko poletne temperature na Krasu do konca stoletja zvišale tudi za do 6 °C. Tudi v bolj optimističnih scenarijih bo Kras med požarno sezono občutno bolj vroč in suh. To ni več oddaljena prihodnost, saj se nekatere spremembe dogajajo že danes.

Kaj pravzaprav povečuje požarno ogroženost?

Razumevanje požarne ogroženosti zahteva razlikovanje med dvema povezanima pojmoma: nevarnostjo in ranljivostjo. Nevarnost pomeni verjetnost, da bo na določenem območju prišlo do požara. Ranljivost pa opisuje, kako občutljivo je območje, če do požara pride. Pri tem upoštevamo tip vegetacije, relief, bližino infrastrukture ter podnebne razmere.

Raziskovalci projekta Karst Firewall 5.0 so oba vidika analizirali na celotnem čezmejnem območju med Slovenijo in Italijo, velikem približno 1.000 kvadratnih kilometrov. Pri tem so uporabili podatke o preteklih požarih, satelitske posnetke, modele reliefa ter podnebne projekcije. Rezultati so zelo zgovorni.

Pri nevarnosti požara se je kot najpomembnejši dejavnik izkazala bližina cest, železnic in naselij. Več kot dve tretjini vseh zabeleženih požarov se je namreč začelo manj kot 50 metrov od cest ali poti. Razlog ni naključen: ceste prinašajo ljudi, ljudje pa so – zaradi nepazljivosti, odvrženih cigaretnih ogorkov ali iskrenja vlakov – glavni povzročitelji vžigov. Posebej ogrožena so območja iglastih gozdov ter zaraščene grmovnate površine.

Pri ranljivosti je slika še bolj zaskrbljujoča. Analiza je pokazala, da več kot 90 % območja Krasa spada med območja z visoko ali zelo visoko ranljivostjo. To pomeni, da so pogoji za hitro širjenje požara in nastanek večje škode prisotni skoraj povsod.

Kako se bo tveganje spreminjalo v prihodnosti?

Raziskava je uporabila dva različna pristopa za napoved prihodnjega razvoja požarne ogroženosti. Rezultati kažejo precej kompleksno sliko.

Po eni strani modeli nevarnosti kažejo, da bi se lahko verjetnost nastanka požarov na trenutno najbolj ogroženih obalnih območjih nekoliko zmanjšala. Na to vplivajo podnebne projekcije, ki do leta 2040 nakazujejo možnost nekoliko večje skupne količine letnih padavin. V notranjosti pa se pričakuje povečanje požarne nevarnosti, saj bodo razmere postajale vse bolj ugodne za nastanek požarov.

Po drugi strani analiza ranljivosti kaže bolj zaskrbljujoče trende. Površina območij z zelo visoko ranljivostjo naj bi se do leta 2040 povečala za približno 5 % celotnega ozemlja. Ključni razlog za to je rast temperatur. Z višjimi temperaturami se vegetacija hitreje izsušuje, tla prej izgubljajo vlago, obdobje, v katerem se lahko požar hitro širi, pa postaja vse daljše.

Sporočilo raziskave je jasno: tudi če z boljšimi preventivnimi ukrepi zmanjšamo število požarov, se pogoji za njihovo širjenje in uničujoče posledice še vedno stopnjujejo. Zato je treba hkrati naslavljati oba vidika tveganja.

Kaj to pomeni za ljudi in naravo?

Kras ni le izjemna naravna krajina, temveč prostor, kjer živijo skupnosti, delujejo kmetije in rastejo nekatera najbolj biodiverzitetno bogata suha travišča v Evropi. To polnaravno krajino so stoletja oblikovale tradicionalne kmetijske prakse. Z opuščanjem kmetijstva pa se številna območja zaraščajo z grmovjem in mladim gozdom, ki sta bistveno bolj vnetljiva od tradicionalnih travišč in požarom zagotavljata dodatno gorivo.

Požari leta 2022 so dosegli tako velike razsežnosti, da je postalo jasno, kako resne so lahko njihove posledice. Evakuirane so bile vasi, pri gašenju pa so sodelovala letala iz več držav.

Požari uničujejo življenjske prostore, onesnažujejo zrak, poškodujejo tla ter ogrožajo ljudi in njihove domove.

Raziskava pa obenem kaže tudi možnosti za ukrepanje. Ker se številni požari začnejo ob cestah in infrastrukturi, lahko ciljno usmerjeni ukrepi – kot so odstranjevanje suhe vegetacije ob cestah, izboljšanje sistemov zgodnjega opozarjanja ter ozaveščanje javnosti – pomembno zmanjšajo tveganje. Prav tako lahko ponovna uvedba tradicionalne paše na zaraščenih območjih prispeva tako k večji biotski raznovrstnosti kot tudi k večji požarni odpornosti krajine.

Skupno čezmejno sodelovanje za skupno prihodnost

Ena najpomembnejših značilnosti projekta Karst Firewall 5.0 je povezovanje Slovenije in Italije pri reševanju problema, ki ne pozna državnih meja. Požari, ki izbruhnejo na eni strani meje, se lahko hitro razširijo tudi na drugo stran – požar leta 2022 je to jasno pokazal.

S skupnim zbiranjem podatkov, usklajevanjem metodologij in pripravo skupnih načrtov ukrepanja projekt ustvarja temelje za usklajeno upravljanje požarne ogroženosti na celotnem območju Krasa. Pri tem ne sodelujejo le raziskovalci in gasilci, temveč tudi upravljavci prostora, lokalne skupnosti in odločevalci.

Podnebne spremembe ne čakajo, vendar ne čakajo niti ljudje in institucije, ki si prizadevajo zmanjšati njihove posledice. Znanje, ki nastaja v okviru projekta, predstavlja pomemben korak k varnejšemu in bolj odpornemu Krasu, tako za naravo kot za ljudi.