V piranski Cerkvi Marije Zdravja razstava fotografij Igorja Andjelića in Ulaya
V Cerkvi Marije Zdravja v Piranu si obiskovalci do konca avgusta lahko ogledajo fotografsko razstavo Igorja Andjelića in svetovno znanega umetnika Ulaya z naslovom Fiat lux. Postavitev skozi preplet svetlobe in fotografije v posvečenem prostoru prinaša globok razmislek o minljivem, sporočajo organizatorji.
Avtorica spremnega besedila Ana Miklavž poudarja, da prvi biblični ukaz stvarjenja Fiat lux (Naj bo svetloba) ne porodi snovi, temveč le svetlobo. Ta predstavlja pogoj vidnosti, čeprav je sama po sebi nevidna in jo opazimo šele, ko se dotakne predmetov. Fotografija po njenih besedah počne natanko to, saj telesa pred lečo ne ustvari, temveč mu le dopusti, da se vtisne in prikaže iz teme.
Cerkev Marije Zdravja v Piranu po besedah Miklavž ponuja edinstven okvir za razstavo, ki so jo prireditelji sicer odprli minuli petek. Cerkev nikoli ni izgubila svoje posvečenosti, zato fotografske podobe v njej ponovno zaživijo kot obredna prošnja in ne le kot navadna poročila o resničnosti.
Oba umetnika s svetlobo rokujeta na povsem različen način. Andjelić ustvarja z lečo mobilnega telefona in pri tem zadržano čaka na pravi motiv. Njegove fotografije stvari obdajo s tišino in prikažejo več od njihove vsakdanje rabe, ugotavlja avtorica besedila.
“Na eni njegovih podob gladina prevesi svet. Krošnje rastejo navzdol, oblaki ležijo na dnu, med lokvanji visi postava z odprtim dežnikom, prevrnjena nad lastnim odsevom, tako da nebo obvisi pod nogami. In vendar svet ostane, zadržan v gladini, ne odnešen,” Andjelićev pristop opisuje Ana Miklavž.
Svetovno znani umetnik Ulay, ki je umrl leta 2020 v Ljubljani, je na drugi strani nasprotoval pojmovanju fotografije kot zgolj zapisnika resničnosti. Z lastno podobo in izginjajočimi posnetki je preizkušal sled minljivosti. Zanimalo ga je predvsem tisto, kar od človeka ostane, ko se telo umakne iz podobe.
“Pri Andjeliću svetloba obstane na stvari, celo prevrnjeni svet ostane ujet v gladini. Pri Ulayu se telo umakne iz podobe, ki ga je nosila. Dva načina, kako ista svetloba seže v meso,” primerjavo med ustvarjalcema podaja Miklavž.
Njuni deli skupaj v cerkvenem prostoru sestavljata eno samo bogoslužje in rekviem skozi svetlobo. Razstava obiskovalcem po besedah Ane Miklavž vrača tisto, kar jim je preobilje sodobnih digitalnih posnetkov vzelo. Vrača jim pravico do postanka pred podobo, njeno neponovljivost in zmožnost poglobljenega zrenja.
