Lokalne legende: Dimitrij Jurišič

Dimitrij Jurišič je rojen in vzgojen v Kopru, v stari porodnišnici, in – kot sam pravi – je »cel lajf tukaj«. A ta »tukaj« je treba razumeti širše. Njegovo življenje je namreč od začetka razpeto med lokalnim in globalnim, med obalo in svetom, med pristaniščem in oddaljenimi kulturami, ki jih je spoznaval že kot otrok. Njegovo otroštvo ni bilo statično. Oče je bil pomorec, delo pa mu je omogočalo, da je družina občasno prišla na ladjo in z njim delila poti. Tako je Dimitrij še pred osnovno šolo prepotoval tri četrt sveta. Njegov prvi spomin sega v čas, ko je imel tri leta: trg v francoskem Rouenu z gotsko cerkvijo, kraj, kjer so zažgali Ivano Orleansko. Sedel je na zidku z mamo in pil frape. Potovanja niso bila turistična – v vsakem kraju so ostali nekaj dni, dovolj, da se je vtisnil občutek prostora. Kot otrok je Japonsko doživljal kot prihodnost. Spominja se Bornea, kjer so bili zasidrani sredi džungle, ob dveh pomolih, okoli pa turkizno morje. Tudi kot odrasel je ohranil potrebo po raziskovanju, le da so avanture postale bolj intenzivne – enomesečna potovanja v države, kot recimo Jemen in Etiopija. Jemen opisuje kot »paralelni svet«: lep, a brutalno zaostal. Nepismenost je visoka, a ljudje govorijo arabščino izjemno lepo. »Vsi so ves čas zadeti,« pove, pri čemer se nanaša na lokalni grm, ki ga žvečijo in ima psihoaktivne učinke. Etiopija pa je zanj kot tri države v eni – sever, center in jug se popolnoma razlikujejo po ljudeh, pokrajini in načinu življenja. Maroko je obiskal sedemkrat in ga označi za svoj najljubši kraj. »Ni tipična muslimanska država. Je bolj svoboden, relativno progresiven kralj, hrana je nora. Tam sem pil odličen cabernet sauvignon.«

Po srednji šoli je študiral jezike. Diplomiral je kot prevajalec iz francoščine in angleščine v italijanščino in obratno. »Torej govoriš francosko?« se navdušim, odgovor pa je očiten. Z nekaj stavki v francoščini dokaže, da mu francoski r-ji še vedno tečejo z jezika. Študij je začel v Trstu, a ga zaradi reorganizacije programa zaključil na zasebni fakulteti v Vicenzi.

Dimitrija večina ljudi pozna iz craft beer bara Ghetto Something, ki pivoljube vabi k sebi na Vojkovem nabrežju v Kopru. Seveda sva intervju opravila ravno tam. Zgodba o pivu se je začela skoraj naključno. Najprej je bil del projekta Hopiness beer shop v Kopru. Navdušil ga je prijatelj, ki je postal »beer geek«, ob njim pa ga je podpirala tudi sedaj pokojna partnerka Anja. Skupaj so potovali, okušali piva in razvijali okus. Kmalu je postal referenca, saj so ga lastniki barov spraševali za nasvete, katera piva uvažati. Sprva je to počel zastonj. Nato ga je prijatelj vprašal: zakaj ne bi odprli nečesa svojega? Prvega maja 2014 so se prvič dobili, da bi predebatirali to idejo. 14. julija istega leta je bil Ghetto že odprt, specializiran za uvoz iz ZDA in Skandinavije – najboljših ocenjenih pivovarn. »Vsi so govorili, da smo nori, saj se na obali pije vino,« se spominja. Pomemben del njegove zgodbe je bila prav partnerka Anja, s katero sta skupaj odprla bar. Bila je tista, ki mu je dajala pogum. »Ona je verjela vame. Brez nje ne bi imel jajc odpret tega poslovno rizičnega projekta.«

Ponudba piv v baru se nenehno spreminja. »Ves čas sledimo stvarem, gledamo, da smo v koraku s časom.« Pivska scena je globalna in povezana, podobno kot glasbena. Pivovarji se obiskujejo, sodelujejo, izmenjujejo ideje. Eden od vrhuncev je bil prvi oyster stout v Sloveniji – temno pivo, ki zori na lupinah ostrig. Sestavine so prišle iz strunjanskega školjčišča, kjer so uporabili pidoče. Njihov slogan bi lahko bil: »Želite čudno? To imamo.« A poleg eksperimentov ponujajo tudi klasiko. Sodelovanja s pivovarji temeljijo na dialogu: vsak prispeva ideje, nato pa sledi usklajevanje, kompromisi, ekipno delo. Če bi moral izbrati eno pivo za konec sveta, bi izbral Todd the Axe Man pivovarne Amager Bryghus. »Na pol poti med klasičnim in modernim,« ga opiše.

Delo z ljudmi ga izpolnjuje: »Imamo super, prijetne ljudi, ki prihajajo k nam.« A hkrati priznava, da je delo naporno, predvsem zaradi administracije in birokracije. Najlepši del zanj je delo za šankom – točenje piva, stik z ljudmi. A opozarja tudi na past: »Orodje za lajšanje stresa je pri roki, kar zna biti nevarnost, da posegaš po tem brez pomislit.«

V srednji šoli je igral v death metal bendu, ki ga opisuje kot rešitev v času, ko je bilo veliko vrstnikov zasvojenih z drogami. »Pet sošolcev v razredu je bilo odvisnikov od horsa.« Njegova mama mu je odkrito predstavila vse pluse in minuse zavajajočih reči, kar mu je pomagalo sprejeti pametnejše odločitve. Z bendom je prenehal leta 2002, a glasba ostaja pomemben del njegovega življenja. Doma še vedno ustvarja, ima dva lastna projekta, predvsem za osebni izraz. »Agresivna glasba mi pomaga izraziti temačno plat. Raje poslušam jezno glasbo, kot da sem jaz jezen.« Opisuje, kako ga poslušanje take glasbe izčrpa, kot da bi jo sam igral, a ga hkrati očisti stresa. Paradoksalno ga počasna in depresivna glasba osrečuje, medtem ko ga površinska glasba spravlja ob živce.

Njegov vizualni podpis so trije dolgi dredi – a ne na laseh, temveč na bradi. Ima jih že približno 20 let. »Koliko dolga je brada?« ga vprašam. Vstane iz stola, zgine v bar, in ven pride z metrom. Skupaj izmeriva 90 centimetrov brade.

Nikoli ni sledil klasičnim družbenim pričakovanjem – služba, stanovanje, rutina. »Čas, ki ga imamo, je omejen. Treba ga je najbolje izkoristit.« Namesto materialnih dobrin zbira spomine. »Ne živim v preteklosti, ampak jo rad podoživljam. Počutim se srečnega in privilegiranega,« prizna. V vsakdanjem življenju ga najbolj veselijo ljudje in trenutki: dobra družba, konstruktivno preživljanje časa, ki se lahko »malo destruktivno zaključi, da začini«. Velik pomen pripisuje kulinariki: »Stvari, ki jih uživaš s čutili, so smisel življenja.«

Na koncu izpostavi hvaležnost: družini, prijateljem, sodelavki in prijateljici Valeriji, mački Kiki in vsem, ki prihajajo na pivo. Dimitrij Jurišič ostaja lokalna figura z globalno dušo. Človek, ki je svet najprej videl z ladje, danes pa ga toči v kozarce.

Ana Zupan