Lokalne legende: Od košarkarja do gostinca, Matej Madruša

Začelo se je s košarkarsko žogo, nadaljevalo na recepciji, vmes je ustvarjal stenske slike, nakar je sledil usoden korak v gostinstvo. Korak, ki je zaznamoval našo tokratno lokalno legendo, ki že od leta 2018 uspešno vodi koprski Kamarin Bar&Grill.

Matej Madruša je v otroštvu veliko časa preživel s svojo nono, saj vrtca ni maral. Oče Mladen ga je v rani mladosti navdušil za košarko, zato je večino svojih otroških dni preživel z žogo v rokah, s prijatelji na bližnjem igrišču ali v domači ulici. Kmalu je začel tudi s treniranjem tega športa, ki ga je aktivno in resneje igral potem tudi v Košarkarskem klubu Koper. »To je eno izmed obdobij, ki jih najbolj pogrešam, saj so mi vsi treningi, tekme, potovanja in sama ekipa dali veliko discipline, vztrajnosti in timskega duha, ki mi pridejo prav tudi danes v gostinstvu,« se športne kariere spominja priljubljeni Madro, ki je vzdevek dobil že v času, ko se je podil pod obročema. Kasneje se je odpravil na Fakulteto za šport, a je kaj kmalu ugotovil, da ga bolj kot sedenje za knjigami zanima delo. Ta odločitev je bila po njegovem mnenju najboljša, kar jih je kdaj sprejel. Sprva je kot študent opravljal delo receptorja, v vmesnem času pa je doma izdeloval tiskane stenske slike, ki jih je prodajal po Sloveniji. To je bila odlična odskočna deska v poslovni svet, kjer se je dokončno uveljavil v gostinstvu. Pred osmimi leti je tedaj komaj 26-letni Madruša pogumno odprl svoj lokal Kamarin z namenom druženja različnih generacij ob dobri pijači in hrani. Vztrajnost, doslednost in delavnost zaposlenih so privedli do tega, da je lokal v slovenski Istri vse bolj prepoznaven in na dobrem glasu. »Unikatni smo po petih vrstah ročno narejenih kanelonov, ki so stalnica ob cateringih, ki jih pripravljamo za različne priložnosti. Poleg dobre hrane posvečam veliko časa tudi iskanju zaposlenih, ki morajo radi priti na delo. Pred leti sem zaposlil kuharja iz Makedonije, mu uredil vizo in nastanitev. Navdušen sem nad vsemi, ki se priučijo dela za kuharja ali natakarja, ker imajo voljo, nekaj talenta in so se še vedno pripravljeni učiti, « je svoj odnos z zaposlenimi komentiral sogovornik, ki opaža, da danes ljudem ni težava zamenjati službo, četudi so zadovoljni s plačo, saj se naveličajo rutine, želijo biti bližje domu ali pa si želijo naučiti nekaj novega. Prednost oziroma ključ do svojega uspeha vidi tudi v tem, da sta v Kamarinu zaposlena starša, ki sta poleg rednega urnika pripravljena vskočiti tudi v izrednih situacijah. Matej, kot ga v smehu rečeno kličeta zgolj starša, pravi, da je pogosto deklica za vse: »Poleg vodenja in iskanja kadra skrbim za nabavo, sem natakar, dostavljam hrano, pa tudi v pomivalnici se večkrat znajdem, « je v smehu pristavil Koprčan, ki dodaja, da so na prvem mestu vedno gosti ter kvalitetna hrana, hkrati pa mora biti postrežba odlična in cena sprejemljiva.

Nekdanji košarkar zase pravi, da ni tip osebe, ki gre po službi na kavč in tistega dne ne postori ničesar več. Redno namreč obiskuje fitnes, občasno ga zanese na kakšen hrib, sproščajo pa ga tudi sprehodi ob morju. Na slednjega se obvezno odpravi poleti, med letom pa se na kakšno potovanje raje odpravi z letalom. Svoj čas rad preživlja z ljubljenimi osebami, ob prostih vikendih pa se pogosto odpelje tudi na kakšen dnevni izlet. Kar zadeva glasbe in filmov prisega na različne zvrsti, odvisno od takratnega razpoloženja, kar se tiče hrane pa obožuje preproste, a dobro pripravljene jedi: »Ob vikendih je obvezna postojanka dober sushi, saj ga zares obožujem. Kar se tiče športa še vedno najraje spremljam košarko, zlasti domači koprski klub ter ameriško ligo NBA, predvsem tekme našega Luke Dončića. Skratka, lahko rečem, da mi ni dolgčas, ne v Kamarinu, ne v prostem času,« je za konec še pristavil simpatični 33-letnik, ki si v prihodnosti želi predvsem zdravja, veliko pozitivne energije in priložnosti za učenje novih stvari. Prav tako si na poslovnem nivoju želi nadaljevanja uspešnega dela v Kamarinu v prijaznem in domačem okolju, z dobrim kolektivom ter zadovoljnimi gosti.

Andraž Velkavrh