Zavajanje tedna: Papirnate slamice boljše od plastičnih?

V zadnjih letih se je med potrošniki utrdilo prepričanje, da so papirnate slamice boljše za okolje kot plastične. To je postalo skoraj samoumevno dejstvo v kavarnah in na družbenih omrežjih. A ko pogledamo celoten življenjski cikel izdelka, uporabo vode in kemikalij ter zanesljive znanstvene podatke, takšna trditev postane bistveno manj preprosta, kot se zdi na prvi pogled.

Celostne študije, ki so primerjale različne vrste slamic – plastične iz polipropilena, papirnate in tudi bioplastične alternative – kažejo, da papir ni nujno bolj “okolju prijazen” kot plastika, če med kriterije vključimo proizvodnjo surovin, porabo energije in vplive na okolje. Znanstvene študije o ocenjevanju življenjskega cikla (LCA) jasno kažejo, da je pri enkratnih slamicah (ne glede na material) celoten vpliv na okolje kompleksen in da je velik del vpliva vezan na proizvodnjo surovin in obdelavo. Tipična LCA analiza, kot je bila objavljena v recenziranem članku Science of the Total Environment, ocenjuje okoljske obremenitve, vključno z emisijami toplogrednih plinov, porabo energije in rabe virov, skozi celoten “cradle-to-grave” cikel ter ugotavlja, da slamice iz papirja ali bioplastike lahko nosijo večje okoljske obremenitve v določenih kategorijah kot plastične iz polipropilena, če ne vključimo vpliva na morsko onesnaženje

Eden izmed ključnih vidikov, ki ga pogosto spregledamo, je poraba vode in energije v proizvodnji. Nedavna mednarodna študija je pokazala, da lahko proizvodnja papirnatih slamic uporablja deset do 100-krat več vode kot proizvodnja nekaterih bioplastičnih različic, kar pomeni znatno obremenitev trajnih svežih vodnih virov, še posebej v regijah z omejenim dostopom do čiste vode.

Poleg tega več raziskav odpira vprašanja o kemijskih dodatkih v papirnatih slamicah, ki so namenjeni izboljšanju njihove odpornosti na vlago in podaljšanju strukture med uporabo. Po podatkih raziskovalcev se v več kot 90 odstotkih preizkušenih papirnatih slamic najdejo per- in polifluoroalkilne snovi (PFAS), znane kot “forever chemicals”, ki so močno obstojne v okolju in se lahko kopičijo v telesu ljudi in živali. Ti sintetični kemikaliji se pogosto dodajajo zaradi vodoodpornosti papirja, a jih povezujemo z zdravstvenimi tveganji, kot so hormonske motnje, zmanjšana imunost in celo nekatere vrste raka.

Čeprav je res, da se papir v idealnih razmerah razgradi hitreje kot plastika, je velik del papirnatih slamic naravnost odložen na odlagališča ali pa konča v naravnem okolju, kjer se razkroj v anaerobnih pogojih upočasni in ne zagotavlja bistvenega okoljevarstvenega bonusa.

Po drugi strani imajo plastične slamice že dobro dokumentiran problem dolgotrajne obstojnosti v okolju – razgradijo se šele v stoletjih in prispevajo k nastanku mikroplastike, ki jo najdemo v oceanih, vodi in celo v telesnih tkivih. To je eden od razlogov, da se po svetu razpravlja o zmanjšanju uporabe enkratnih plastičnih izdelkov kot širši okoljski strategiji.

V resnici torej ni enoznačnega odgovora, da so papirnate slamice brezpogojno boljše za okolje kot plastične. Če upoštevamo celoten življenjski cikel (od rabe vode in energije pri proizvodnji do prisotnosti kemikalij in končnega odpadka) je slika kompleksna in polna kompromisov. Okoljski strokovnjaki zaradi tega vedno bolj poudarjajo preprosto logiko: najbolj trajnostna izbira je pogosto ne uporabljati slamice sploh ali preiti na trpežnejše, večkrat uporabljene materiale, kot sta kovina ali silicij, ki bistveno zmanjšajo potrebo po stalni proizvodnji enkratnih izdelkov.

Ana Zupan