Recenzija: Tudi roboti so lahko ljudje

Ljubitelji znanstvene fantastike predstavljajo velik del tistih, ki jih že cel teden na Slovenskem knjižnem sejmu preklinjajo, saj raje kupujejo knjige v angleščini. Prevodi včasih pač pridejo na vrsto prepozno, ko so si sami že postregli z izvirnikom, ali pa se do dobrih del prej dokopljejo sami. Ampak bralci pogosto pozabljajo, da z branjem v slovenščini ne le razvijajo svoje komunikacijske sposobnosti in besednjak, temveč besedilo pogosto tudi bolje razumejo. Poleg tega lahko med knjigami, ki so bile vredne prevoda v tuj jezik, pogosto najdemo prave bisere, saj vsaj še za nekoga to ni bil le šund, ki bi ga morali pustiti v kotu stranišča. Ena takšnih je prodajna uspešnica Fentabotovi dnevniki, ki je bila nedavno prevedena v slovenščino.

V prvi knjigi sta v resnici zbrana dva dela o fentabotu, oziroma vardroidu (varnostnem androidu), ki nam o dogajanju okoli sebe poroča sam. Spoznamo ga med dolgočasenjem na eni od misij, na kateri na pol pazi na ljudi na novem planetu, na pol se kratkočasi z gledanjem igranih serij, branjem literature ali poslušanjem glasbe. Bolj kot robot se zdi kot visoko funkcionalen avtističen človek. Doživlja nekatera občutja, se zaveda sam sebe, občasno se odzove kar v afektu, ne ve pa, kako naj se odziva z obraznimi gestami ali, kam naj gleda, ko ga ljudje gledajo v oči, saj mu je ob tem neugodno, še manj zna določiti starost posameznikov. Vsega tega je sposoben, ker je zaobšel svoj nadzorni sistem, zaradi česar ga ne more napasti prav vsak virus.

Prvi od obeh delov je bolj akcijski, fentabota nam približa, opiše, predstavi, kontekstualizira glede na okolico in ljudi, s katerimi sodeluje. V njem lahko že od samega začetka prebiramo slikovite opise pretepov in streljanja, malo manj je opisovanja okolice. Ob vardroidovih opisih pa lahko pogosto zasledimo različne odtenke cinizma in sarkazma, kar da bralcu takoj misliti, da opisani subjekt ne more biti povsem digitalen, saj roboti ponavadi tovrstnega humorja ne premorejo. A nenazadnje ima tudi fentabot organske dele, ki pa jih sicer najraje prekrije.

V drugem delu vardroida spoznamo v novi luči, v novi pustolovščini, kjer najprej vzpostavi stik z drugim robotom, ki je del vesoljske potniške ladje in dinamika je tu precej drugačna. Če smo že v prvem delu lahko opazovali, kako je glavni protagonist nastrojen do drugega najbolj robotskega posameznika – nadgrajenega človeka – gre v nadaljevanju skozi drugačen proces spoznavanja. Nastopi pa tudi nova skupina ljudi, pri kateri je imel prevajalec Igor Harb še posebej zahtevno vlogo, saj je angleški zaimek they/them še posebej težko prevesti v slovenščino. Slovnična spolna oblika te vrste bi v slovenščini še najbolje ustrezala besedi »oni«, vendar je, tako kot predlagajo tudi pri Zavodu TransAkcija, Harb v besedilu uporabil menjavanje moške in ženske slovnične glagolske oblike, ki povsem funkcionira, začinil pa ju je z množino. Tako enkrat preberemo: »Jaz smo Rami« ali: »… so dodale Rami«. S tem se je izognil za bralno izkušnjo precej nadležnim podčrtajem. Slovenščina je sicer pri slovnici še posebej neupogljiva, ko pride do izražanja spola.

Ni pa to krivec za izjemno slabe številke, s katerimi je postregla zadnja raziskava o bralni kulturi v Sloveniji. Menda beremo vse manj in manj, a če želite vzeti v roke knjigo, zaradi katere boste lahko pogled končno tudi za več ur naenkrat odmaknili od zaslona, sta podnaslova Vsi sistemi v rdečem in Umetno stanje dober predlog za branje. Vsaj za tiste ljubitelje znanstvene fantastike, ki ne potrebujejo brutalne morbidne distopije, ampak jim je povsem dovolj neke vrste robotska bondiada, s subtilno izstopajočim nepretencioznim posameznikom v oklepu varnostnika. In kar je še najbolje, to je (upamo) šele začetek.

Pia Nikolič