Zavajanje tedna: Pozitivno mišljenje – zdravo ali toksično?
Na ravni popularne psihologije in samopomoči se veliko govori o moči pozitivnega mišljenja. »Misli pozitivno in boš pritegnil dobro,« »Osredotoči se na rešitve, ne na težave,« in podobne floskule srečujemo na vsakem koraku. A kdaj intenzivno vztrajanje pri pozitivnemu mišljenju postane ne le koristno, temveč tudi škodljivo? In kako se pri tem povezuje z enim od fascinantnih pojavov psihofiziologije – efektom placeba?
Pozitivno mišljenje pogosto razumemo kot usmerjenost k optimizmu, h krepitvi »notranjih virov«, pričakovanju dobrih izidov in osredotočenju na možnosti ter rast, namesto na ovire in pomanjkanja. Z vidika psihologije je na področju »pozitivne psihologije«, kot jo je utemeljil Martin Seligman, dokazano, da optimizem in upanje v povezavi z dobrimi medosebnimi odnosi in zmožnostjo spopadanja s stresom prispevajo k boljši prilagoditvi, nižji verjetnosti za pojav depresije, ter tudi k boljšemu fizičnemu zdravju. Optimisti imajo na primer pogosto boljše občutke obvladovanja, kažejo več proaktivnega vedenja in dobivajo boljšo podporo iz okolice. Zato pozitivno mišljenje ni naivno ali neumno. Pri realističnem optimistu lahko rezultira v angažiranosti in konstruktivnosti. To lahko pomeni: »Da, zadeva je težka … vendar, kaj lahko naredim, da bo bolje?«
Kljub prednostim pa obstaja nevarnost: ko pozitivno mišljenje ni več uravnoteženo z realnim zaznavanjem težav in negotovosti, lahko preide v obliko, ki jo psihologi imenujejo »toksična pozitivnost«. V tem primeru gre za pretiran in neustrezen poskus vzdrževanja pozitivnega odnosa, neglede na okoliščine – tudi ob hujših stiskah, žalosti, izgubah. Ob tem pogosto pride do zavračanja, potlačitve ali ignoriranja negativnih, a vhodnih in primernih čustev, kot so žalost, jeza, strah. Posledica je lahko zmanjšana čustvena avtentičnost, slabo soočanje s težavami, občutek krivde zaradi lastnih »negativnih« čustev, slabša povezava z drugimi, kakor tudi povečano tveganje za duševno obremenitev.
Če si vsilimo pravilo: »Vedno bodi pozitiven«, se lahko privedemo do psihične obremenitve: čustva ne izginejo, temveč se potlačena kopičijo. Negativna čustva imajo v psihologiji funkcijo signaliziranja, opozarjanja: »Tukaj nekaj ni v redu.« Če jih ignoriramo, lahko spregledamo težave. Študije kažejo, da lahko tak način mišljenja vodi v izčrpanost, izgorelost in večjo ranljivost za duševne stiske.
Zdravo pozitivno mišljenje dopušča, da se pojavijo tudi negativna čustva in da jih posameznik procesira. Toksičnost pomeni, da jih ignorira, prikriva, ali jim poskuša navzven dati »pozitivno« masko. Zdravo je: »Zdaj je težko, čutim strah, ampak vidim tudi možnost za rast.« Toksično je: »Čutim strah? Pa saj moram biti hvaležen! Ni prav, da sem slabe volje!« Zdravo je realno, uravnoteženo, zdrav je optimizem, ki omogoča, da se posameznik zaveda resničnosti. Toksična je idealizacija pozitivnega, ignoriranje realnosti.
Učinek placeba pa predlaga, da lahko pričakovanje izboljšanja sproži dejanske telesne in možganske procese izboljšanja stanja, v kontekstu zdravljenja fizične ali psihične bolezni, čeprav zdravila za to dejansko nimamo. S placebom ne moremo čudežno zmanjšati tumorjev ali premagati vseh bolezni, toda učinkuje lahko v mnogih situacijah, ko se pojavijo bolečina, stres ali neprijetni občutki. Nevroznanstvene raziskave kažejo, da placebo učinek deluje na aktivacijo možganskih sistemov, kot so sproščanje endorfina, dopamina, povezovanje med pričakovanjem, pozornostjo in telesno odzivnostjo. Če nekdo razvije pozitiven pogled (npr. »Verjamem, da lahko stanje izboljšam.«), lahko to poveča njegovo pričakovanje izboljšanja in prav to pričakovanje je eden od mehanizmov placeba. Raziskave kažejo, da višje pričakovanje, močnejši psihološki okvir zdravljenja (ter podpora, odnos s terapevtom) prispevata k močnejšemu placebo odzivu.
Pozitivno mišljenje ima ob ustreznem pristopu izjemno potencialno vrednost. Pomaga nam usmeriti energijo, graditi notranje vire, aktivno ukrepati in bolje izkoristiti mehanizme placebo učinka, ki nas podpira na poti k izboljšanju. Vendar pa je ključ v ravnovesju. Ko pozitivnost postane prisila, kadar zanika ali potiska čustva, je neizogibno tveganje, da preide v obliko toksične pozitivnosti, kar lahko nasprotuje prav tem dobrim učinkom, ki smo jih želeli doseči.
Ana Zupan
