»Ti črni, bodi tiho!«

Vedno, ko v slovenskem kontekstu slišim besedno zvezo »policijsko nasilje«, se spomnim na tisto zgodbo iz protestniškega (prebujenskega?) leta 1971, ko je neki, tudi drugače moder šef takratne ljubljanske milice svojim zaposlenim ukazal, naj na množične študentske proteste na Aškerčevi ne nosijo nobenega orožja, ker sicer »bo pizdarija«. In kaj je bilo? Ene najbolj množičnih demonstracij v socialistični Sloveniji so minile, reci in piši, brez »pizdarij«. Danes, leta 2025, pa so besede ali ideje o tem, kako policija narod varuje, kako upošteva načelo sorazmernosti (pri uporabi sile in tudi sicer), po militarizaciji policije (beri: obvezna »robokop« oprema, neprebojni jopiči, čelade, solzivec, vodni topovi, avtomatsko orožje), izkušnjah iz korone (beri: policijska država pod Hojsom), ko so, če še pomnite, z ljubljanskih streh nevarno navdušeni policijski snajperisti objavljali fotografije protestnikov preko »nišana«, zbledele skoraj do neprepoznavnosti.

Premaknimo se naprej. Pred nekaj dnevi sta šla dva tuja delavca v nek lokal na pivo. Epilog je znan, in ga bomo tu očrtali le na kratko: »po prihodu policije« je eden končal brutalno pretepen in nezavesten, na urgenci, kjer je bil še nekaj dni(!), drugi pa v priporu zaradi domnevnega upiranja aretaciji in posledičnemu tisočaku kazni. A bolj, kot ga je zaradi »strokovnih prijemov« bolela do krvi oguljena koža, ga je najbrž peklo naravnost rasistično »navodilo« policista »Ti, črni, bodi tiho!« Oba delavca sta namreč temnopolta.

Da pa bi policija in stopnja njenega nasilja (govorimo o stopnji, saj ima vendar policija v teoriji edina monopol nad nasiljem v državi, kajpak tudi proti prebivalcem) in z njo javnost, malo bolj dojela v kakšni »pizdariji« se je spet znašla, je poskrbel protestni shod v organizaciji Ambasade Rog, ki je potekal v četrtek ob 17.00 v Miklošičevem parku – na hrbtni strani stavbe, kjer domuje glavni ljubljanski policijski štab.

Kljub mokremu vremenu se je v središču parka zbrala pisana množica ljudi, morda celo kakih dvesto: mladi aktivisti in sindikalisti, umetniki, tuji delavci in migranti, s svojim psom je bila tam celo Miha Kordiš. O kakšnih drugih predstavnikih »politike«, jasno zakaj, ni bilo ne duha ne sluha. Fantje in punce iz Ambasade Rog so razprostrli transparente, ki so lepo zajeli bistvo shoda: »Kdo se boji modrega moža?«, »Legitimirajo me 5x na dan«, »Ko pride policija, se počutim ne-varno«, »Ustavimo rasno profiliranje«, »Migranti nismo kriminalci« in podobni. Za hudomušen, a pronicljiv vtis je poskrbel tudi mojster, ki je ponosno razprostrl šal Olimpije.

Namesto govorov se je množica zelo kmalu usmerila na bližnji pločnik, od tod pa krenila severno in nato zahodno do policijske postaje na Topniški ulici, kjer je s svojo maso zaprla promet in pred vhodom vzpostavila začasni govorniški prostor, kjer so ob podpornem ploskanju in vzklikanju letele besede proti policiji, ki, kot vedno, pravi, da deluje v skladu z zakonom. A čigavim? Tožbe so bile namreč zelo resne in težko doumljive običajnemu Slovencu, ki še nikoli ni spregovoril besede s kakšnim migrantom, tujim delavcem ali priseljencem. Na primer: da ima vsak migrant, ki je prišel v Evropo, še posebej po balkanski poti, izkušnje s policijskim nasiljem, seveda tudi pri nas. Da policija svoj »nadzor« izvaja na rasni podlagi in ne zakonski, o čemer pričajo tuji delavci (z zakonsko urejeno dokumentacijo), ki jih neprestano ustavljajo na ulici (kaj šele v bližini državnih meja) in jih tako, celo v nasprotju z ustavo, ponižujejo in nadlegujejo. In tudi – kar bi veljalo posebej raziskati – da jim kriminalisti »v civilu« skušajo podtikati droge, da bi jih tako ujeli v past. Skratka, vtis, da jih celotni represivni aparat brezsramno kriminalizira, pri čemer svoje dodamo tudi tako ali drugače usmerjeni mediji, je upravičen, kar lahko statistično preveri vsak. Dobri, beli, krščanski, domači, slovenski možje še vedno dominirajo pri prav vsaki kriminalni panogi, od drog, nasilja (tudi do žensk in LGBTQ+ skupnosti), do korupcije in izsiljevanja. Na naslovnicah pa se le redko znajdejo. Tudi zato so v organizaciji napovedali odločen in vztrajen sodni pregon zoper vpletene policiste.

Izmenjaje v angleščini in slovenščini so izpovedali svoje razočaranje nad državo, od katere upravičeno zahtevajo obljubljeno(!) zaščito in varstvo, saj vendar tu plačujejo davke (za naše penzije!) in najemnine, skrbijo za naše penzioniste, dostavljajo hrano in seveda, pač v maniri klasičnega izkoriščevalskega kapitalističnega (rasističnega) sistema, čeprav sramotno šikanirani, izsiljevani in podplačani, nad vodo držijo številne turistične in gospodarske panoge. Ki, mimogrede, zadnja leta tolčejo rekordne dobičke.

Policisti so ob varovanju svojega štaba praviloma oboroženi do zob, v čeladah, celo s psi, zraven so za morebitne zapore ali aretacije prisotne marice – a tokrat so tenkočutno, malce diplomatsko in javnosti všečno, čelade pustili v hiši in tako pokazali svoje »ljudsko lice«. Jih je bilo morda sram? Vtis je bil že tak in če vzamemo v obzir ljudsko modrost, da te ne more biti sram, če nisi nič »zajebal«, imamo prav. Notranja preiskava sicer »še poteka«.

Policijsko nasilje je v širši kontekst kapitalistične družbe postavil tudi govor članice Antiavtoritarne platforme. Odziv policije je bil postavljen na glavo s trditvijo, da pri omenjenem incidentu ne gre za osamljene primere domnevno redkih prenapetih policistov, ampak da »gre za sistematično in sistemsko podprto nasilje nad ljudmi, ki ne delijo statusa, barve kože in/ali kraja rojstva z večinskim prebivalstvom te države«, namen tega nasilja pa je obdržati te delavce na mestu, ki jim ga je namenil kapitalistični sistem – na dnu družbene lestvice. Izpostavili so tudi odmeven primer 37-letnega sicer nasilnega moškega, ki mu je, vsaj tako priča notranji policijski nadzor, s prekomerno silo »pomagala umreti« naša, domača, slovenska policija. Zanimivo, o tem delu protesta ni nihče od vodilnih medijev zapisal nič, čeprav so o dogodku poročali. STA, RTV, N1, Delo, … Dnevnik in Žurnal24 na dan pisanja tega članka o dogodku sploh nista črhnila. Namerna uredniška cenzura ali običajna novinarska šlamparija? No, da vsaj naš medij dogodku stori pravico, si ga lahko v celoti preberete tu.

Po govorih je bilo še nekaj skandiranja, med drugim so fantje in punce z Ambasade Rog vzklikali »Tukaj smo!«, kar je sicer ime njihovega internega glasila. Ob gromki glasbi in ropotanju prisotnih bobnarjev in bobnark se je shod odpravil nazaj do Miklošičevega parka. Ob tem smo bili priča tudi mini-incidentu: aktivistke so opazile moškega, ki je udeležence shoda zelo očitno fotografiral s telefonom, ko pa so ga s tem soočile, pa se mu je jezik hitro zapletel. Ni hotel razkriti svojega priimka in nekako nedoločljivo zanikal, da pod krinko dela za policijo (ali koga drugega?), odločno pa se je uprl tudi, da bi ga aktivistke fotografirale »nazaj«. Sicer nič takega, česar ne bi aktivisti poznali že od prej. Shod se je prešerno in mirno zaključil s plesom ob glasbi, tudi s pivom, ki so ga fantje z Ambasade Rog prinesli iz bližnje trgovine. Ironično: kar se je »začelo« s pivom, se je s pivom simbolično tudi zaključilo – a tokrat brez (policijskega) nasilja. Kar pa je imelo še en, zelo pomenljiv podton: koliko nas mora biti na kupu, da lahko varno spijemo pivo v središču mesta?

Nejc Bahor