Nižji davek za višjo bralno kulturo

Knjižna založba Beletrina je ena največjih slovenskih založb. V leto 2025 se je podala z napovedjo tiskanja sedemdesetih novih domačih in prevodnih del, kar je ob približno šest tisočih novih naslovih v slovenščini na letni ravni sicer bolj kot ne kaplja v morje, a za eno samo založbo predstavlja precejšnjo produkcijo in tudi precejšen zalogaj. Ob napovedih, da se sooča s finančnimi izzivi, pa so se ponovno začela pojavljati vprašanja glede tega, ali bi morali v Sloveniji uvesti ničelni davek na knjigo. Sosednja Italija se je pred desetimi leti odločila znižati davek na knjige iz 25 na štiri odstotke.

Slovenija se je z začetkom leta 2020 odločila za znižanje obdavčitve knjig in drugih publikacij z 9,5 na pet odstotkov, vendar se cene knjig niso znižale, temveč so ostale enake. Po spremembi se v državni proračun letno izteče okoli 8,5 milijona evrov manj davka. Evropska zakonodaja tedaj še ni omogočala, da bi uvedli ničodstotni davek, a je bila ta ovira leta 2022 odstranjena. Danska, ki ima najvišji (25-odstotni) davek na knjige v Evropi, je že napovedala, da bo bralno krizo reševala prav z uvedbo ničodstotnega davka, čeprav bi jo to stalo 44 milijonov evrov na leto. Verjame, da bo to dvignilo bralno kulturo, saj po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) 24 odstotkov danskih petnajstletnikov sploh ne razume več preprostih besedil.

Na Hrvaškem so pred tridesetimi leti stopili na obratno pot in uvedli 20-odstotni davek na knjige, a so ga potem zaradi slabe prodaje tudi izjemno znižali. Danes Hrvaška Slovenijo močno prehiteva po številu izdanih knjig, za strokovne, znanstvene, umetniške, kulturne, izobraževalne knjige ter učbenike, natisnjene na papirju, pa ima že danes ničodstotni davek.

V državni proračun se v Sloveniji iz naslova davka na knjige steče med štiri in pet milijoni evrov, kar je glede na vse prihodke zanemarljiv znesek. Znižanje davka, če bi se v tem primeru znižala tudi cena knjig, pa bi bilo za bralno pismenost neprecenljivo.

Po besedah pisatelja satire Slavka Gaberca po trenutnih dajatvah »avtorju ostane par evrov po prodanem izvodu in si lahko s tem kupi dve žemlji ali paket zobotrebcev«. Kot samozaložnik mora namreč za tiskarno odšteti 25-odstotni DDV, distributerju plačati 50-odstotno provizijo, nato pa Finančni upravi RS še enkrat odšteti 25-odstotni DDV.

Slovenski trg je sicer specifičen, saj ima v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami izjemno dobro razvitega enega od poslednjih ostankov socializma – sistem javnih knjižnic. A težko je dejati, kaj je vzrok in kaj je posledica slabe prodaje. Morda več ljudi hodi v knjižnice ravno zato, ker se povprečna cena knjige giblje že okoli tridesetih evrov na knjigo, medtem ko na večjih trgih, kot je britanski, zlahka kupimo knjige tudi za pet do deset evrov. A britanski izvodi so pogosto v mehki vezavi in takšnih slovenske knjižnice zaradi hitre obrabe ne marajo kupovati. Ker so prav knjižnice največji odkupovalci knjižnih naklad, se slovenski založniki raje odločajo za dražje trde platnice.

Primer znižanja davka na knjige s 25 na šest odstotkov na Švedskem je pokazal, da novih bralcev s tem najverjetneje ne bi dobili, saj so po uvedbi nove tarife več knjig kupovali predvsem že obstoječi bralci. Direktorica Javne agencije za knjigo vsekakor verjame, da so za dvig bralne kulture nujni še drugi spremljevalni ukrepi. Za časopis Delo jih je nekaj naštela, med njimi: »zagotovljena namenska sredstva za prenove šolskih knjižnic, uvajanje vsakodnevnega branja na papirju za vse otroke v času vzgojno-izobraževalnega procesa, dodatne kampanje za spodbujanje branja in aktivno usmerjanje v družinsko branje in – kar bi zahtevalo znatna sredstva, uvedeno pa bi bilo lahko po italijanskem vzoru – boni za mlade oziroma dijake za nakup knjig«.

V primeru, da so knjige za kupca predrage, lahko poseže tudi po načeloma cenejših elektronskih knjigah, ki pa jih od nedavnega nič več ne more kupiti pri Biblosu, ki je deloval pod založbo Beletrina, kjer za njegov propad krivijo Ministrstvo za kulturo. Menijo tudi, da je država »z nepremišljeno odtegnitvijo podpore Biblosu, ki je v sodelovanju s slovenskimi knjižnicami dobro desetletje uspešno skrbel za izposojo e-knjig, in z vzpostavitvijo platform COBISS Ela znatno poslabšala dostopnost slovenskega jezika v digitalnem okolju«.

Združenje splošnih knjižnic je sicer dejalo, da je sodelovanje z Beletrino prekinilo, ker niso mogli pristati na enostranski dvig uporabnine in so morali najti vzdržnejšo rešitev. COBISS Ela ima namreč drugačen model, saj se izposojo plača šele, ko si član knjižnice knjigo izposodi, sistem Biblos pa je zahteval, da so knjižnice elektronske knjige kupovale vnaprej, plačevale še uporabnino in druge stroške vzdrževanja.

Tudi na področju elektronskih knjig torej prihaja do problemov, ki bi jih morda lahko vsaj delno rešili z nižjim davkom na knjige, a le če bi se ob tem založbe zavezale (tako kot so se že nekod v tujini), da bodo zaradi tega cene knjig dejansko znižale. 

Pia Nikolič