Vrt ni stranišče: kako ukrepati, če sosedove živali puščajo sledi
Naša bralka iz Prad se je znašla v neprijetni situaciji: sosedova mačka je redno opravljala potrebo na njenem vrtu. Po večkratnih poskusih mirnega pogovora s sosedi, ki niso prinesli rešitve, je obupana poklicala policijo. A namesto pomoči je doživela hladen tuš. Njen klic so označili za neutemeljen in jo celo oglobili, je povedala. Ta primer odpira pomembno vprašanje: kaj lahko posameznik v Sloveniji sploh stori, ko sosedove živali onesnažujejo njegovo zasebno zemljišče?
Ustava Republike Slovenije v 72. členu določa, da ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja. Za njegovo varovanje je odgovorna država, zakon pa določa pogoje za opravljanje dejavnosti, ki lahko vplivajo na okolje. Poleg tega zakon opredeljuje, kdaj mora povzročitelj škode v okolju to škodo tudi poravnati. Zakon o zaščiti živali (sprejet leta 1999, dopolnjen 2013) določa pravice in obveznosti lastnikov živali. Med drugim določa, da morajo skrbniki poskrbeti, da živali ne povzročajo škode ali motenj drugim osebam, tudi v zasebnem prostoru. Če živali onesnažujejo tujo lastnino, lahko lastnika zavežejo k odstranitvi iztrebkov in preprečitvi ponavljanja. Spor pa se običajno rešuje na upravnem ali civilnopravnem nivoju, ne v obliko kazenskega postopka. Tudi 158. člen Obligacijskega zakonika narekuje, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzor.
Primer sosedove mačke, ki se iztreblja na tujem vrtu, tako pravno ne sodi med kazniva dejanja, v katerih bi policija lahko takoj ukrepala. Gre za civilni spor med lastnikoma nepremičnin oziroma živaljo in prizadetim posameznikom. Policija lahko ukrepa le, če gre za hujše oblike ogrožanja, kar pa tovrsten primer ni.
Kaj torej lahko naredi posameznik, da zaščiti svoje pravice? Najprej je smiselno težavo poskusiti rešiti s pogovorom ter napraviti fotografije, videoposnetke ali priskrbeti pričevanja, ki potrjujejo ponavljajoče se onesnaževanje. Še ena rešitev je fizična zaščita vrta – postavitev ograje ali druge ovire, ki živalim preprečuje vstop. Ali pa prijava občini ali inšpekciji – lahko gre za občinsko redarstvo, okoljsko ali veterinarsko inšpekcijo. V civilni tožbi je možno zahtevati prenehanje motenja posesti, odpravo posledic ali odškodnino.
Čeprav je občutek nemoči lahko razumljiv, posameznik v takšnih primerih ni brez pravne zaščite. Pravna sredstva so na voljo, le pot je nekoliko bolj postopkovna in pogosto dolgotrajna. Vseeno pa ustava in zakoni jasno določajo: vsak ima pravico do zdravega okolja – tudi na lastnem vrtu.
Ana Zupan
