Zavajanje tedna: Uravnoteženje genocida
Slovenijo je prejšnji teden obiskala Francesca Albanese, posebna poročevalka Organizacije Združenih narodov za zasedeno Palestinsko ozemlje je poleg še nekaterih svojih kolegov najvestnejša obveščevalka svetovne javnosti o desetletja trajajočih hudodelstvih nad palestinskim prebivalstvom in izraelskih zločinih proti človečnosti, katerih vrhunec je sedanji genocid. V Izraelu je zaradi svojega dela jasno že dalj časa persona non grata, ker perverzni pogled te suprematistične države istoveti s terorizmom. Združeni narodi, ki so Izrael pravzaprav ustanovili, so potemtakem antisemitski podporniki terorizma. Njeno zadnje poročilo, ki omogočanje in vzdrževanje genocida povezuje z delovanjem globalnega kapitalizma in bogatenjem multinacionalk, razkriva, kako globoko smo vsi, hote ali nehote, vpleteni v palestinski boj za obstanek na njihovi zemlji. Albanesino delo, tako rekoč vest mednarodne politike, ji najbrž ne bo prineslo Nobelove nagrade za mir, saj Izrael ves čas svojega obstoja in posebej zadnji dve leti vsakodnevno dokazuje, da mednarodno pravo zanj ne velja, za Zahodne države pa velja po načelu hinavskosti oziroma, kadar jim to ustreza, zato neposrednega učinka na terenu ne gre pričakovati. A v prihodnosti ne bo mogel nihče reči, da ni vedel, kaj se dogaja. Ji je pa njeno delo prineslo sankcije Združenih držav Amerike. Čemur lahko brez sramu dodamo: če te sankcionira aktivni podpornik genocida oziroma fašist, ker skušaš genocid končati oziroma ker si antifašist, potem delaš prav.
Med njenim gostovanjem v Ljubljani in Mariboru je dala številne intervjuje številnim našim medijem. Povečini je zgolj predstavljala ugotovitve zadnjega poročila in s svojo običajno zagretostjo pozivala k aktivnemu nasprotovanju genocidu in apartheidu tako na državni kot civilni oziroma državljanski ravni. In povsem pravilno ni štedila z besedami; med drugim je obtožila Univerzo v Ljubljani, da še vedno sodeluje z izraelskimi univerzami ter jo pozvala k takojšnji prekinitvi teh sramotnih povezav. Odziv univerze je bil pričakovano mlačen in medel, poln medenih fraz in zaskrbljenega centrizma, kakršnega sicer spremljamo iz gobcev zahodnih politikov: razmere so zaskrbljujoče, obsojamo trpljenje civilistov, a Izrael se ima seveda pravico braniti in naša dolžnost je, da mu pri temu pomagamo; ljubljanska univerza sodeluje pri evropskem projektu, na katerega financiranje nimamo vpliva, če bi izstopili, bi Izrael vseeno dobival denar, izgubili bi ga pa naši študentje in raziskovalci … Čisto vštric s politiko – smo proti, a brezveze, da kaj storimo, ker ne bo haska, mi bomo pa na slabšem. Krasno novo, projektno hlapčevanje, genocidna realpolitika. Tudi nacisti so bili vrhunski znanstveniki.
Poročanje naših glavnih medijev, predvsem MMC, o genocidu je v zahodnem merilu sicer zgledno, se je pa televizijski sekciji naše javne medijske hiše ob Albanesinem gostovanju v Odmevih zgodil za naše razmere sramoten uredniški fiasko. Za naše razmere, ker namreč tukajšnji politični in medijski prostor ni tako scela zastrupljen s sionistično propagando, kot je denimo ameriški z velikimi milijarderskimi medijskimi konglomerati in britanski z javnim BBC na čelu. Neprestano relativiziranje izraelskih zločinov, rasizem do Palestincev, uredniška politika z besednjakom, ki omiljuje sadistične strahote, lažna ekvivalenca med izvajalcem in žrtvijo genocida, so postali standard njihovega poročanja. Ta javna tajna ni več tako tajna. In takšno sprevrženo uravnoteženje se je zgodilo tudi v omenjenih Odmevih, ko je morala neumorna borka za pravice Palestincev ob razlaganju, kako kapitalizem in genocid sovpadata, odgovarjati na vprašanje, ali tudi na zasedenih palestinskih ozemljih ne poteka nekakšna vzporedna teroristična ekonomija … Res, kakšen novinarski profesionalizem, prikazati je vendar treba obe plati zgodbe. In kako to ekonomijo, tj. stradane množice, izkorišča Izrael s svojo zadnjo etapo boja proti terorizmu: na smrt žejnim mahaš z vodo, da jih lahko postreliš. Preden jim bodo v Gazi, do apokalipse porušenim nekdanjim koncentracijskem taborišču pod milim nebom, zgradili koncentracijsko taborišče.
Kolegom urednikom in novinarjem bi svetovali, da ponotranijo, kar ve ves svet: med Izraelom in Palestino ni nobene ekvivalence – eni iztrebljajo, drugi so iztrebljani. Ob genocidu pa je tako imenovana medijska uravnoteženost dandanes najjasnejša manifestacija slavnega Dantejevega reka: v najglobljem krogu pekla so tisti, ki v času velike krize ostajajo nevtralni.
Matjaž Zorec
