Ko ljubezen na jesen življenja zbledi: Ločitve v zrelih letih
Včasih so verjeli, da je jesen življenja obdobje miru, sprave in zrele ljubezni. A statistika zadnjih let razkriva drugačno resničnost – vedno več parov se odloča za ločitev tudi v tretjem življenjskem obdobju. Ločitve po 45. ali 50. letu niso več redkost, ampak naraščajoč pojav, ki odpira vrsto vprašanj: Zakaj se razhajajo pari, ki so skupaj preživeli več desetletij? Kaj se spremeni po upokojitvi, ko bi morali končno uživati sadove skupnega življenja?
Po podatkih statističnega urada Republike Slovenije je bilo v letu 2024 skupno število razvez 2. 064. Povprečna starost ob razvezi je bila 47,5 let pri moških in 44,7 let pri ženskah, zakonske zveze pa so v povprečju trajale 14 let. V ZDA, kjer so tovrstni trendi še bolj izraziti, so sociologi že pred časom pojav poimenovali »siva ločitev« (ang. grey divorce). Gre za fenomen, ko se pari razhajajo po dolgo časa, običajno po tem ko otroci odrastejo, zapustijo dom, ali ko zakonca dosežeta starost blizu upokojitvi. A številke same po sebi ne povedo celotne zgodbe – zadaj so pogosto globoki osebni premiki, dolgoletna tiha nezadovoljstva in želja po novem začetku, tudi pri starejših.
Eden najpogostejših razlogov, ki ga navajajo terapevti in svetovalci za pare, je občutek odtujenosti. Mnogi pari se po letih usklajevanja družinskega življenja, kariere in vzgoje otrok zavejo, da jih ne povezuje več nič drugega kot skupna zgodovina. Ko otroci odidejo, kariera pa se zaključi, ostaneta drug drugemu tujca. V tišini vsakdana se razkrijejo razpoke, ki so jih prej zakrivali z vsakodnevnimi obveznostmi.
Pogost razlog za razhod je tudi različen pogled na preživljanje skupnega časa v pokoju. Medtem ko si en zakonec želi potovanj, novih doživetij in dejavnega preživljanja časa, si drugi želi miru, domačega udobja in rutine. Neskladje želja, potreb in življenjskih ciljev, ki se prej morda niso zdeli tako pomembni, postane nenadoma nepremostljivo. Pojavi se tudi vprašanje samorealizacije: marsikatera ženska v zrelih letih začuti, da je dovolj časa posvečala drugim in bi rada končno nekaj naredila zase – študirala, ustvarjala, potovala, se preselila. A partner njenih ambicij ne razume ali jih celo zavira.
Ne gre pa le za ženske. Tudi moški vse pogosteje priznavajo, da si želijo več čustvene bližine in podpore, kot so je imeli v zakonu. Po letih čustvene praznine in navidezne stabilnosti želijo začeti znova, tokrat s poudarkom na notranjem miru in zadovoljstvu. Pogosto se za ločitev odločijo tudi zaradi novega partnerja, ki v njih vzbudi občutek, da življenje še ni mimo, da se lahko še zaljubijo, živijo polno. Tudi digitalizacija in uporaba spletnih strani za zmenke igra pri tem pomembno vlogo – vedno več starejših se z vrstniki povezuje po spletu, kar jim daje pogum za spremembo.
K razhodom pripomore tudi vse večja finančna neodvisnost žensk. Še pred desetletji so bile ženske zaradi ekonomske odvisnosti od partnerjev pogosto prisiljene ostajati v nesrečnem zakonu. Danes pa mnoge po pokojninski dobi dosegajo stabilne prihodke, nekatere imajo celo lastne nepremičnine ali prihranke, zato se za ločitev odločajo z manj strahu. Vse pogosteje slišimo izjave, kot so: »Raje sem sama kot nesrečna v dvoje,« ali: »Življenje je prekratko, da bi preživela še zadnjih dvajset let v tišini in hladnosti.«
Pomembno je omeniti tudi zdravstveni vidik. Pri nekaterih parih so razlogi za razhod povezani s težkimi zdravstvenimi stanji, ki spremenijo dinamiko odnosa. Včasih eden od partnerjev ne zmore prevzeti skrbi za drugega, spet drugič bolezen razkrije čustveno razdaljo, ki je prej ni bilo mogoče zaznati. Nekateri se odločijo za ločitev celo zaradi občutka, da ne želijo biti v breme ali da si partner zasluži drugačno življenje.
Kljub temu pa ločitve v poznejšem obdobju prinesejo številne izzive. Psihologi opozarjajo, da lahko kljub začetnemu olajšanju s seboj prinesejo tudi občutke krivde, osamljenosti, obžalovanja. Otroci – čeprav že odrasli – se pogosto znajdejo v čustvenem vrtincu, saj so starše dojemali kot stabilen temelj. Ločitve starejših lahko povzročijo tudi zaplete v dedovanju, oskrbi v starosti in socialni vključenosti. Mnogi starejši po ločitvi zaživijo na novo, a tudi mnogi potrebujejo strokovno podporo, da najdejo novo ravnotežje.
Družba na pojav ločitev v zrelih letih še vedno gleda z mešanico presenečenja in nerazumevanja. V kulturnem vzorcu, kjer naj bi starejši pari »zdržali do konca«, se vsaka sprememba na tem področju zdi kot kršitev neizrečene zaprisege. A resničnost sodobnega življenja kaže, da tudi starejši iščejo pristno povezanost, osebno rast in srečo – in si, morda bolj kot kadarkoli prej, upajo narediti korak k spremembi. Ločitve v tem času tako ne pomenijo nujno poraza, ampak lahko odražajo zrelost, pogum in željo po življenju, ki ima še veliko ponuditi. To je tiha, a močna zgodba o tem, da nikoli ni prepozno, da si priznamo, da si želimo več – več miru, več iskrenosti, več sreče. In da imamo pravico, da to poiščemo.
Petra Znoj
