Onstran meje: O času, ko se je hodilo delati v Trst

»Imela sem tri leta, ko me je mama dala na mušo [mulo, op. a.], na vsaki strani obteženo z dvajsetimi litri mleka, in smo zakorakali proti cilju, pri tem pa sem imela v žepu še pol litra žganja in eno maslo.« Tako se je začel pogovor s simpatičnimi vaščankami Koštabone, ki so se spominjale svoje mladosti in služenja kruha v sosednjem Trstu, ki je takrat, pred nekaj desetletji, predstavljal povsem drugačen svet, kot so ga bili vajeni v slovenski Istri. Do petdesetih let tukaj ni bilo tovarn in ostalih podjetij, ki bi zaposlovala, zato so se Istrani vsak dan množično odpravljali čez mejo, natančneje v sosednje Milje ter Trst, kjer so prodajali svoje kmetijske izdelke in pomagali pri hišnih opravilih. Pot do italijanskega mesta in do zaslužka pa je bila vsej prej kot lahka, na trenutke celo trnova. 

Ker so none doma skrbele za gospodinjska opravila, so morale mlade mame svoje predšolske otroke jemati s seboj v Trst, saj varstva zanje niso imele. Prednost pri tem je bila, da so posledično lahko na vapor (ladjo, ki je enkrat na dan vozila čez mejo v Trst) vzele dvojno količino stvari, ki so jih potem prodajale. Koliko mleka je lahko šlo čez mejo, se je namreč štelo »po glavi«. Mama z otrokom je tako lahko namesto dvajsetih litrov s seboj vzela štirideset litrov mleka.

Pod od Koštabone do Trsta je takrat trajala tri ure. Ob pol petih zjutraj je na pot od vasi do vrat na koprski Mudi odrinila natovorjena muša, medtem ko so grah, češnje, »fižulete« ter podobne reči ženske nosile kar na glavi v košari. Pri vratih so živali privezali, preverjeno robo natovorili na vozove in se odpravili proti vaporjevemu privezu, ki je bil pri današnji Taverni. Plovilo je ljudi po poti pobiralo tudi v Ankaranu, Valdoltri, Miljah, dokler ni prispelo v Trst. 

V Miljah so izstopali predvsem možje, ki so takrat pomagali pri bogatejših družinah, pri katerih so kopali, vezali in zalivali trte, nosili težke stvari ter po potrebi kaj popravili. Za razliko od žena so tam med tednom tudi prespali. Ženice so z otroki vsakodnevno odhajale v Trst, kjer so sprva dve do tri ure prodajale svoje pridelke. Poleg sadja in zelenjave so prodajale tudi žganje, kruh, mleko, jajca, kokošje in zajčje meso, tiste premožnejše pa celo klobase, panceto in moko. 

Istrani so bili zelo spoštovani s strani Tržačanov, ki so jim raje dali kakšen cekin več, ker so vedeli, da je vse iz domače pridelave. »Sedela sem pri vozu z mlekom, medtem ko je mama od hiše do hiše prodajala mleko. Že pri treh letih me je naučila besedo ’latte’, ki sem jo sama redno ponavljala. Zgodilo se je tudi, da so do mene stopile gospe in sem jim natočila pollitrsko, litrsko ali dvolitrsko merico, čeprav sem bila zelo mlada. Lepo mi je bilo v Trstu, ker sem od ’šinjor’ vedno dobila kakšno čokoladico, liziko ali liro,« se mladih let spominja sogovornica. 

Omeniti velja, da je takrat vozil domov samo en vapor, in sicer ob 13. uri, tako da si se v primeru zamude moral sam znajti in pustiti robo čez noč v Trstu.  Še pred odhodom domov pa so se po dveh ali treh urah prodaje na trgu ženske odpravile še k družinam, pri katerih so s čiščenjem, kuhanjem in likanjem pomagale pri domačih opravilih. Velikokrat so umazano družinsko perilo na glavi odnesle domov v Koštabono, kjer so ga v vodnjakih oziroma reki Rokavi oprale in kasneje vrnile lastnikom. Seveda pa to niso bile edine stvari, ki so jih ženice ter možje prinašali domov. V Trstu so namreč kupovali semena različnih sadik in pa nekatere za Istro redke dobrine, kot so bili sladkor, kava, testenine, riž ali cigareti. Pogosto so omenjene izdelke tudi tihotapili, čeprav te je lahko doletela kazen, če so te dobili: »V torbi si imel pol litra žganja, ki si ga prijavil, v žepu plašča pa si ga imel še pol litra skritega. Takisto je bilo s cigaretami. Si pač poleti in pozimi nosil plašč (smeh). Nekoč so dobili znanca, ki je skrival šest škatel cigaret, čeprav je bila dovoljena samo ena, liter žganja, čeprav je bilo dovoljenega le pol, ter dva kilograma mesa, čeprav je bila dovoljena le polovica kilograma, ampak je bil petelin pač pretežek, in bi moral za tri mesece v zapor. Njegova žena je potem dva tedna delala praktično zastonj, da je z zaslužkom rešila moža.«

Kar se plačila tiče je bila to zgodba zase. Tiste, ki so občasno pomagale pri družinah, so dobivale na dnevni bazi plačilo sproti, medtem ko so tiste, ki so vsak dan obiskovale iste družine in pri njih oziroma v bližnjih samostanih spale, prejemale mesečno plačilo. Poleg tega jim je delodajalka vsak dan dala tudi kosilo. Tisti, ki so svoje izdelke prodajali po hišah oziroma po mestu, niso izdajali računa. So pa imeli s strani finančne uprave dovoljenje za prodajo in so za to enkrat na štiri mesece tudi plačali davek. Če si zamudil s plačilom, so ti lahko zasegli živino. Vsi prodajalci so imeli urejene dokumente in papirje, saj te v nasprotnem primeru že vapor sploh ni vzel na krov, poleg tega pa je lahko v mesto prišla pregledovat kupčije tudi inšpekcija. 

Veliko lažje je bilo, ko se je odprla Agraria in sta Luka Koper ter Tomos začela zaposlovati ljudi. Ženske so potem hodile v Trst pretežno samo ob sobotah, po dodaten zaslužek. Tiste, ki so pa še naprej hodile med tednom v Italijo, so čez vikend postorile gospodinjska opravila doma. Kasneje so vapor nadomestili avtomobili, kar je krepko olajšalo pot do Trsta. 

Dandanes se naše sogovorke kljub pokoju še vedno dvakrat na teden odpravljajo čez mejo na delo pri družinah, a tega je precej manj kot včasih. Mlajših to ne zanima več, saj je delo prekarno in s takšnim delom ne teče delovna doba, pa tudi v primeru bolniške, dopusta in porodniške nimajo nobenih prihodkov. Poleg tega tudi gospe, ki potrebujejo pomoč, niso več tako radodarne kot včasih, saj ne razumejo, da je zaradi nenehne inflacije življenjski standard padel, hkrati pa znajo biti tudi nesramne. Vsekakor se je življenje v primerjavi s povojnim obdobjem, ko si ljudje niso mogli privoščiti več kot ene obleke in enih copat, zelo spremenilo. Kljub temu pa se tega težkega obdobja Koštabonke še danes rade spominjajo. 

Andraž Velkavrh