Recenzija: O diktatorju z distanco (Mussolini: Son of the Century, Joe Wright, Italija, Francija, 2024-2025, 8 x 52’)
Ob osemdesetletnici konca druge svetovne vojne, ki jo praznujemo letos, se je v svetovni popkulturni industriji pojavilo veliko število novih umetniških del s to tematiko. Že konec lanskega leta so začeli na plačljivi italijanski televiziji Sky Atlantic predvajati miniserijo o zloglasnem italijanskem fašističnem diktatorju Benitu Mussoliniju.
Glede na status, ki ga Mussolini še danes uživa v Italiji, in spričo grozot, ki jih je zakuhal, se zdi nanizanka o njegovem življenju provokativen poseg v družbeno življenje, saj na prvo mesto postavlja čaščenje njegovega kulta osebnosti. Zgodba, na kateri temelji, je sicer starejša od serije same, saj se napaja v prodajno zelo uspešni istoimenski knjižni pentalogiji, ki jo je leta 2018 izdal pisec Antonio Scurati. Da gre za precej zvest posnetek literarnega dela, priča že sam lik Mussolinija, ki poleg tega, da igra glavnega protagonista, nase prevzame tudi vlogo vsevednega pripovedovalca, ki med svojimi prigodami redno podira četrto steno do gledalca, ki ga nagovarja, mu svoje besede ali dejanja razlaga, mu grozi, se pred njim zagovarja ali pa se pred njim povsem sprosti, tako kot se med nastopanjem v javnosti nikoli ni zares smel.
Luca Marinelli je plešastega naduteža izjemno uspešno upodobil s posnemanjem njegovih gest in vedenja, kot je rahlo mlahavo rimsko pozdravljanje, preiskovanje prostora s široko izbuljenimi očmi, hoja z nosom, potisnjenim visoko med oblake in podobnim. Njegov lik diktatorja je, tudi v zahvalo scenariju, veliko bolj večplasten, kot smo tega vajeni celo iz dokumentarnih filmov, kjer ga pogosto upodobijo zgolj kot brezdušno pošast, katere edini cilj je bil klanje nedolžnega ljudstva. Wrightov Mussolini je na trenutke vseeno nevzdržen, pohlepen, domišljav, prepotenten, zavisten in ljubosumen, a hkrati tudi nebogljen, ko pride do vprašanja odnosa z dolgoletno ljubimko, premišljen, ko pride do zavajanja političnih sodelavcev in nasprotnikov, pa tudi izviren v svojih izmišljotinah strategij, taktik in spletk. Za slednje se sicer večkrat zazdi, da si jih izmisli kar na licu mesta, ko mora improvizirati v trenutku in se tako najlažje izogne morebitnim posledicam, ki bi vplivale na to, kar bi ga najbolj zabolelo – izgubo moči.
Kvalitetno uprizorjena visokoproračunska produkcija s pridihom satire na trenutke vseeno poseže po nizkoproračunskih prijemih, ki razgibajo vizualen izgled serije. Govori z balkona so namerno posneti na t. i. »zeleni zaslon«, na katerem množica iz ozadja ostaja tista iz arhivskih posnetkov, Mussolinija pa so nanjo vidno prilepili. Podobno z izstopajočim ozadjem večkrat upodobijo razne druge elemente, ki se med njegovimi nagovori na kamero znajdejo v drugem planu.
M: Sin stoletja torej ni le običajna biografija nekega zgodovinskega kruteža, ampak tudi psihološki esej, satira, igra taktik in dokaz, da lahko marsikaj pripelje do velikih svetovnih tragedij človeštva.
Pia Nikolič
