
Recenzija – serija: Serija »na kile«
(Skrito v raju – 2. sezona, Andreja Virk Žerdin, Boštjan Tadel, Slovenija, 2025, 75x45’)
Lanska prva epizoda serije Skrito v raju je bila komaj druga najbolj gledana serija lanskega leta na platformi za ogled na zahtevo Voyo, kjer jo je prehitela zgolj Ja, Chef! Vseeno je zabeležila zavidljivih deset milijonov ogledov, kar gre verjetno pripisati tudi dejstvu, da se vsaka sezona ponaša s kar 75 epizodami. Že od 17. februarja tako vsak delovni dan na spored pride nov del te telenovele.
Hitro snemanje neznanskih količin materiala je pustilo še dokaj malo posledic v kvaliteti posnetega. Nekateri igralci svoje besedilo namreč drdrajo povsem izumetničeno, medtem ko so drugi povsem posvojili svoje vloge do te mere, da je težko verjeti, da gre za isto serijo. Najbolj morda izstopa igra Sabine Kogovšek v vlogi toksične karieristke Julije Steiner, ki kar buhti od pohlepa po moči, denarju in koristoljubju. Njen do nedavnega partner, tako v ljubezni kot v zločinu, Valter Dragan, pa kljub svoji siceršnji izkušenosti zveni enolično in prozorno.
Glavna junaka iz prve sezone, posebej Matej Zemljič, sta v drugi ostala nekoliko bolj v ozadju. Zemljič je začel dobivati več časa pred kamero šele proti polovici sezone, a deluje precej neprisotno in brezkarakterno. Njegova nesojena ljubezen Gaja Filač po drugi strani deluje precej bolj naravno in ostaja enaka zgovorna in energična študentka, kot jo je zastavila leto prej.
Druga opaznejša posledica snemanja velikih količin oddaj je presvetljenost slike. Težko je določiti, ali gre za napako osvetljevalca ali snemalca, a v skoraj vsakem delu najdemo kadre ali včasih kar prizore, kjer so igralci preveč osvetljeni ali pa je povsem prežarčena kar celotna slika, kljub temu, da gre pri tem dostikrat za posnetke iz interierjev, torej iz nadzorovanega studijskega okolja.
Občinstvo serijo pozdravlja z odprtimi rokami, četudi se srečuje z opisanimi problemi, za katere pa je velika škoda, da jih vsaj v novi sezoni niso odpravili.
Pia Nikolič





