Recenzija: Mustrovo leto
Nehvaležno je poustvarjati dela velikana slovenskega stripa in animacije Mikija Mustra. Sam je svoj medij namreč izmojstril in temu namenil ure in ure dela, morda celo kakšno preveč, saj je veljal za pravega deloholika. Nič čudnega torej, da mu nekajmesečni projekti ne sežejo niti do gležnjev.
Letos si obetamo še vrsto dogodkov v zvezi z deli tega leta 2018 preminulega akademskega kiparja. Kot vsakič ob takšnih obletnicah, pa jih bo verjetno vrsta takšnih, ki bodo bolj kot ne prisilno narejeni, samo zato, da bodo. Nenazadnje se to zgodi vsakič, ko nekomu posvetijo kakšno leto. Njemu posvečeni dve umetniški deli temu opisu žal večinoma ustrezata.
Že lani jeseni smo si lahko ogledali animirani film Skok v prihodnost, ki se večinoma drži zgodbe istoimenskega stripa iz leta 1971. Scenarij pravzaprav najbolj šepa ravno na mestih, ki od njega odstopajo. Najbolj očiten manko financ pa se kaže v okorni 3D animaciji, ki je videz glavnih protagonistov, kot je škilasti Lakotnik, ne izboljša. Škoda, da se ustvarjalci niso raje držali dvodimenzionalne animacije črnobelega izvirnika, kot jo Zvitorepec doživi, ko pade v nezavest.
Začetek februarja pa je v Slovenskem mladinskem gledališču luč sveta že ugledala tudi nova gledališka predstava za otroke Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika: Trije mušketirji, ki tako kot prej omenjena animacija najbolj zgreši prav tam, kjer se od stripa preobrne v iskanje novih rešitev, v tem primeru drugačnega, a povsem nepotrebnega konca. V predstavi sicer lažje najdemo svetle trenutke kot v animaciji. S svojo igro namreč posebej izstopa Janja Majzelj v vlogi Joža Gulikože, ki za razliko od ostalih glavnih igralcev ne nosi maske, poveznjene čez glavo. Trdonjeva mimogrede izgleda, kot da je želva, ki oči nosi kot Miki Miška ušesa.
Igralci treh glavnih junakov so svoje vloge gibalno opravili solidno, sploh ker so morali večino svoje telesne mimike uprizoriti brez obraza. Pravzaprav je zares neposrečena le izbira dokaj nedoživetega Daria Varge, ki pa kot mladi princ nikakor ni mlajši od svojega očeta, starega kralja, ne po videzu ne po obnašanju.
Za največji problem pa se je ponovno izkazal scenarij in replike, za katere so si igralci morda vzeli preveč časa, čeprav je gledališka igra namenjena otrokom. Stripi so bili sicer narisani bolj za odrasle oziroma za več generacij, kar je morda prvi problem režiserjev v razumevanju teh del in njihovih interpretacij.
So se pa v SMG inovativno poigrali z ozadji, ki jih, razen v prvih nekaj epizodah, Muster skorajda ne upodablja. S pomočjo umetne inteligence so namreč poustvarili bolj detajlna in bogatejša ozadja v stilu striparjeve risbe, ki so jih nato projicirali na nekaj belih platen, ki poustvarijo vtis gledanja stripa. Poleg tega ozadja v nekem trenutku tudi izklopijo in jih uporabijo še z druge strani kot podlago za senco in krajši odsek uporabe tehnike senčnega gledališča.
Raje kot animacijo si torej oglejte predstavo, pri kateri obstaja možnost, da je šlo le za slab izvedben dan. A pravo ljubezen lahko odkrijete le v stripih.
Pia Nikolič
