Intervju: Faris Kočan raziskovalec mednarodnih odnosov o Siriji
V pogovoru s Farisom Kočanom, strokovnjakom za mednarodne odnose in raziskovalcem na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, smo osvetlili ključna vprašanja, ki oblikujejo geopolitično sliko Bližnjega vzhoda po padcu režima do nedavnega sirskega voditelja Bašarja al Asada v Siriji in s tem v širši regiji in svetu.
Kaj padec Asadovega režima pomeni za razmere na Bližnjem vzhodu, predvsem v Gazi?
Padec Asadovega režima označuje začetek konca več kot desetletja dolge državljanske vojne, ki je veljala za eno najbolj eksemplaričnih primerov uničujočih posledic vpletenosti regionalnih sil (Turčija, Izrael, Iran) in svetovnih sil (ZDA in Rusija) v oborožen spopad. Padec Asada označuje obdobje prerazporejanja moči na Bližnjem vzhodu, saj označuje de facto poraz Irana in Rusije kot sil zaščitnic Asadovega režima in na drugi strani zmago Turčije in Izraela.
Kratkoročno govorimo torej o procesu nadaljnje izolacije iranskega režima (Sirija kot logistično-orožarska pot za oskrbovanje Hezbolaha v Libanonu) in načenjanju ruske strategije projiciranja moči na globalni ravni (pomorska baza v Tartusu kot edina tovrstna baza izven meja nekdanje Sovjetske zveze ter neposredni dostop do sredozemskega morja). Za Gazo, predvsem pa za Hamas, to pomeni izgubo strateškega zaveznika (Hezbolah in/ali Iran), s čimer se nepovratno oži krog zunanjih podpornikov. Hkrati to naznanja nov kontekst, v katerem si bo Hamas zaradi spremenjenih okoliščin bolj prizadeval za iskanje dogovora o prekinitvi ognja. Slednje je že mogoče spremljati v zadnjih dnevih, kar ne koristi zgolj Hamasu, temveč tudi Izraelu, ki se mu že dalj časa zapira okno priložnosti za čimprejšnjo prekinitev sovražnega ognja (nalog Mednarodnega kazenskega sodišča, poročilo Amnesty International, Meddržavno sodišče in nelegalne naselbine na okupiranih območjih ter apartheid in tako dalje).
Katere koristi je Izraelu prinesel padec sirske vlade ?
Ključne koristi gre iskati predvsem v spremenjeni regionalni vlogi Irana; Hezbolah (ključna iranska proxy milica [milica, ki predstavlja nekoga drugega, ang., op a.]) kot osrednje torišče iranske zastraševalne moči je pravzaprav na kolenih. Iran je izgubil neposredni stik za oskrbovanje Hezbolaha (Sirijo) in postaja vse šibkejši v luči strateškega rivalstva z Izraelom. Slednji tako – poleg Turčije – postaja osrednja regionalna moč na Bližnjem vzhodu, v luči potencialne prekinitve vojne v Gazi pa si lahko ob odsotnosti jasne ameriške vizije v regiji izbori tako zelo željeni status quo – ohranjanje vojaške prisotnosti v Gazi tudi po vojni, nadaljevanje kolonizatorsko-naselbinske politike (Zahodni Breg, vzhodni Jeruzalem in golansko višavje v Siriji) in s tem poglabljanje onemogočanja nastanka palestinske države ne samo v praksi, temveč tudi v teoriji.
V trenutku, ko se bo končala vojna v Gazi, bo iransko politično vodstvo v precepu – ali bo pripravljeno nadaljevati s svojo jedrsko politiko in s tem neposredno ogrožati nacionalno varnost Izraela ter se s tem še naprej izpostavljati v luči potencialnih napadov Izraela, ali pa se bo iransko politično vodstvo pripravljeno usesti z ZDA in partnerji ter na novo oživiti jedrski dogovor z Iranom, s čimer bi se utrdil vidik ne samo konsolidacije izraelske varnosti, temveč globalne arhitekture neširjenja jedrskega orožja.
Zahodni mediji so skupine, ki so prispevale k padcu Bašarjeve oblasti, označili za »upornike«, namesto za »radikalne islamiste« ali »teroriste«, kar pogosto storijo, ko dejanja določenih oboroženih skupin ne sovpadajo z interesi Zahoda. Na oblast prihajajo islamistični uporniki, nekateri so bili celo na seznamu teroristov zahodnih držav. Kaj to pomeni? Gre le za podaljške regionalnih sil, predvsem Turčije? Kaj pa Kurdi na severovzhodu Sirije? Turčija že izvaja napade na nekatera področja.
Drži, na oblast prihajajo islamistični uporniki, ki tudi v Idlibu, kjer so vladali, niso veljali za najbolj tolerantne »oblastnike«. Mestoma lahko sicer prek intervjujev s prebivalci Idliba spremljamo diskurz, da so boljši od Asada, a so vseeno vladali v skladu z verskimi načeli, ki jih Zahod (ne nujno) podpira (na primer stroga družbena pravila, pravila oblačenja za ženske in prepoved glasbe v šoli), lahko pa jih tolerira v luči širše ideje stabilnosti in potenciala učinkovite vlade, ki vlada na celotnem ozemlju. Pri tem velja izpostaviti, da je HTS v grobem in Al Džolani še posebej veljal za pomemben vir informacij glede položajev Al Kaide in ISIS za ZDA, kar mu je omogočalo, da se od leta 2021 relativno nemoteno konsolidira, oborožuje in čaka na tako imenovano lokalno priložnost (v tem primeru priložnost za strmoglavljenje režima). Oboroženi uporniki so v tej luči ujeti med kladivom in nakovalom, saj so (bili) po eni strani močno odvisni od Turčije in turških interesov v Siriji, na drugi strani pa jim je to priložnost v praksi omogočala tudi ZDA, ki se ni intenzivno ukvarjala s preprečevanjem krepitve njihove moči na terenu. V praksi pa so torej uporniki ujeti predvsem med dvema regionalnima akterjema – med interesi Izraela (ki gredo upornikom na roke, saj gre za najtesnejšega zaveznika ZDA) in Turčije, ki zaenkrat zasledujeta lastne nacionalno varnostne cilje, ki do te točke niso (nujno) medsebojno izključujoči.
Turčija se osredotoča na severovzhod Sirije in kurdsko vprašanje (strateški molk ZDA pri tem vprašanju je poveden, saj kaže na to, da gre za obliko kompromisne rešitve – kurdski zavezniki so žrtvovani za širše cilje), Izrael pa na poglabljanje okupacije golanskega višavja in politike nelegalnega naseljevanja. Pri tem velja opozoriti tudi na potencialne širše cilje, ki jih ZDA skuša zasledovati (normalizacija odnosov prek tako imenovanih Abramskih dogovorov) in koristijo tudi Evropski uniji (East-Med plinovod je realnost samo ob sodelovanju Turčije in Izraela).
Dogajanja v Libanonu, Palestini in sedaj v Siriji veljajo tudi za širši strateški boj med Zahodom na eni ter Rusijo in Kitajsko na drugi strani. Kako lahko dogajanje na Bližnjem vzhodu gledamo v tej luči?
Ni še povsem jasno, kaj se bo zgodilo z rusko pomorsko bazo, saj smo še teden dni nazaj lahko brali, da se Rusija pogaja z »uporniki« glede ohranjanja vojaških baz v Siriji. Pomorska baza je v tej luči strateškega pomena za Rusijo, ne samo zaradi dostopa do Sredozemlja, temveč tudi za nadaljevanje politike Rusije kot velike sile v mednarodni skupnosti. Ne smemo pozabiti, da ima Rusija v tem trenutku nekaj, česar si »uporniki« najbolj želijo – Bašarja al Asada. Asad je ključen gradnik naslednje sirske vlade, saj gre za vidik tranzicijske pravičnosti. Gre za to, da je potrebno doseči ne samo spravo, temveč tudi občutek zadoščenja vsem zatiranim v Siriji. Na splošno bodo sojenja vsem, ki so sodelovali v okrutnem Asadovem režimu, pomemben idejni vidik izgradnje legitimnosti, ne samo vlade, temveč tudi samega povojnega upravljanja družbenih (pod)sistemov v Siriji, ki se bodo začela izgrajevati v luči pokonfliktne obnove države.
Kitajska v luči vse bolj intenzivnega sodelovanja z Rusijo postaja vse bolj izpostavljen akter, 15. sveženj sankcij Evropske unije pa v luči ruske agresije nad Ukrajino nepovratno škodi tudi podobi, ki si jo Kitajska neutrudno skuša prikazati v mednarodni skupnosti, predvsem pred državami globalnega juga: »Kitajska se ne vmešava v notranje zadeve držav in si prizadeva za razvojni mir«. 15. sveženj sankcij prvič sankcionira tudi kitajska podjetja, ki sodelujejo pri oboroževanju Rusije v vojni (izdelava in dobava dronov). Tudi tukaj se vse bolj zapleta za Rusijo, saj se poraja vprašanje, ali bo Kitajska zavoljo pomoči Rusiji zares žrtvovala enega osrednjih gradnikov tako imenovane nove svilne poti (pobuda Pas in cesta), in sicer Kitajske kot pozitivnega akterja. Rusiji tako poleg tveganja in močne izpostavljenosti v Siriji ostaja zgolj še potencialna konsolidacija prisotnosti v Libiji prek podpore vodji nacionalne vojske generala Kalifi Haftarju, ki postaja vse pomembnejši akter v državi.
Zakaj Izrael intenzivno napada položaje poražene sirske vojske? In zakaj deluje, kot da se uporniki s tem ne obremenjujejo pretirano?
Izrael intenzivno napada položaje poražene sirske vojske zaradi zasledovanja lastnih nacionalno-varnostnih interesov, ob tem pa se lahko v obdobju sirskega medvladja zanaša na strateški molk ZDA (in marsikaterega drugega akterja v mednarodni skupnosti). Prvič, gre torej za vidik poglabljanja okupacije golanskega višavja (ki je prej veljalo za demilitarizirano območje) in politike naseljevanja, s čimer de facto utrjujejo stanje na terenu. Pri tem ne gre zgolj za varnost Izraela (izpostavljenost Izraela nestabilni sosedi in potencialno cementiranje položajev sovražnikov s ciljem obstreljevanja meje; v primeru sirske državljanske vojne je šlo za Iran), temveč tudi za kritične vodne vire, saj gre pri Golanskem višavju tudi za oskrbo z rekama Jordan in Hasbani. Uporniki se s tem ne obremenjujejo pretirano zaradi cilja legitimacije lastnega režima, saj se zavedajo, da so bile ZDA prva država, ki je golansko višavje leta 2019 priznala kot del Izraela. Bolj kot bi se s tem obremenjevali oziroma zaostrovali ton, bolj bi bili izpostavljeni na strani ZDA in Izraela. To se kaže tudi v tem, da vodja sirskih upornikov Al Džolani nenehno poudarja, da nimajo nobenega namena vojskovati se z Izraelom oziroma ga ogrožati, saj da so sami utrujeni od svoje vojne in si želijo zgolj stabilnosti in miru.
Od padca režima Bašarja al Asada v Siriji ni minilo še niti 24 ur, ko je že več evropskih držav ugotovilo, da Sirci v domovini niso več v neposredni nevarnosti in zato begunci iz Sirije niso več dobrodošli. Bodo evropske države zavračale in vračale begunce iz Sirije?
Evropske države že zavračajo begunce iz Sirije, sedaj pa smo priča vse intenzivnejšim pozivom k repatriaciji. Avstrija in Danska skušata repatriacijo tudi finančno ovrednotiti. Evropske države vse bolj pozivajo begunce iz Sirije, da se vrnejo domov in pomagajo obnavljati državo. V grobem gre tudi za dejavnike notranjega okolja (vzpon desnice v Evropi, ki je svoje programe gradila na nestrpnosti do beguncev in migrantov), ki pa ne sovpadajo nujno z evropskimi potrebami po delovni sili. Dejstvo je, da vojna v Gazi na eni strani poganja islamofobijo, na drugi strani pa raste odpor islamskih skupnosti v Evropi, ki postajajo vse bolj vidne tudi prek družbenih gibanj (protesti). V takšnih okoliščinah bo pozivov za repatriacijo, zavračanje statusov beguncev in celo deportacij vse več, temu vlaku pa se bodo vse bolj pridruževale tudi politične stranke na sredini in levo od sredine; ne nujno v stališčih, temveč pasivno, z molkom.
Kako bo izvolitev novega-starega ameriška predsednika Donalda Trumpa vplivala na dogajanje na Bližnjem vzhodu?
Trumpova izvolitev bo, sploh v luči najavljene izolacionistične politike, močno vplivala na konsolidacijo regionalnega delovanja Izraela in Turčije. Bližnjevzhodna regija se bo – če bo Trump izpolnil svoje volilne obljube in ohranjal izolacionistično držo pred obdobjem tako imenovane avtonomizacije odnosov v regiji (ne več strogo vodene s strani ZDA in zgolj v imenu strateških interesov ZDA), s čimer se bo manjšal neposredni vpliv ZDA kot hegemona in vse bolj krepila vloga ZDA kot svetovne velesile, ki se za ustrezne varnostne strategije in režime (predvsem boj proti terorizmu) – vse bolj zanaša na Turčijo in Izrael kot »lokalna podizvajalca«. To bo zgolj še utrjevalo njuno moč in vpliv v regiji. Kjer pa se Trump zna aktivno angažirati, pa je najverjetneje proces normalizacije odnosov med Turčijo in Izraelom, kar je končni cilj Zahoda – tako se na eni strani ustvari ustrezen okvir za krepitev evroatlantskega okvira v regiji (Turčija je ne glede na vse vplivna država članica NATO), ki koristi tudi Evropski uniji. Sploh Turčija ima tu mnogo boljše izhodišče, saj jo Evropska unije potrebuje tudi v luči izvajanja vzhodnosredozemske strategije EU za upravljanje z migranti, Izrael pa si tukaj lahko obeta milejše odzive Evropske unije glede prihodnjega statusa dveh držav oziroma vprašanja Palestine. Ne smemo pozabiti, da Turčija Izraelu prek Azerbajdžana dobavlja nafto, prav tako pa ni pretirano vpliven akter v Gazi. Turčija sicer podpira Hamas, kar pomeni, da ima omejen odnos s Fatahom oziroma PLO na Zahodnem Bregu, a ta vpliv na Hamas s strani Turčije je marginalen, če ne ničen.
V tej luči ocenjujem, da bo Trumpova osrednja bližnjevzhodna strategija normalizacija odnosov (ki so otopljeni, ne pa nujno povsem formalizirani na način, kot bi si ZDA želel) med Turčijo in Izraelom, kar bi vodilo v ustrezne varnostne strategije in režime, ki bi koristile ZDA, to pa bi lahko spremljali predvsem glede potencialnih dogajanj glede plinovoda East-Med, ki bi naznanjal novo obdobje odnosov držav, ki postajata resnični regionalni sili.
Simon Smole
