Kdo se boji samozaposlenih v kulturi?

Pustimo tokrat ob strani, da se dober odstotek ljudi, ko omeniš status samozaposlenega v kulturi »prime za denarnico«, kot da gre za tiste, ki so krivi, da gre ostalim slabo. Običajno je ravno obratno. V svojih delih so prav umetniki tisti, ki opozarjajo na pomanjkljivosti v družbi, na trpljenje malega človeka, na spregledanost ubogih, sistemsko zatiranje, nasilje, neenakopravnost in podobno. Poleg tega pa njihovo finančno stanje ne izgleda, da komu zares kaj kradejo. Na to, da naj bi bili samozaposleni v kulturi škodljivi za državo, najbolj »opozarjajo« tisti, ki že leta ali desetletja živijo prisesani na zlato dojko matere Slovenije in vsak mesec vlečejo po več tisoč evrov plače za sedenje v poslanskih klopeh. Preusmeritev pozornosti je pač ena od prvih taktik, o katerih Sun Cu piše že v uvodu k Umetnosti vojne.

Zbiranje priporočil in nastopov v medijih, pisanje življenjepisa in eseja na temo »jaz v tem poklicu« in predvsem popisovanje vseh referenc za zadnjih pet let je večmesečno delo, ki ga povprečni delavec, ki se prijavlja na zaposlitev, ne izkusi. Samozaposleni v kulturi pa najprej nekaj mesecev čaka na odločitev, zato da lahko odda še vlogo za morebitno možnost plačevanja prispevkov s strani ministrstva, pri čemer mora izkazati vrhunske dosežke, a zanje ne sme biti plačan več kot 20.000 evrov letno. Cenzus je bil nedavno sicer prilagojen, kar bo vsaj malo pripomoglo k temu, da samozaposleni v kulturi ne bodo več živeli na robu tveganja revščine. Vseeno zaenkrat ne izgleda, da se bo spremenilo tudi to, da bodo morali ta dolg proces za dokazovanje primernosti posameznika za status samozaposlenega v kulturi, ki zahteva več dni neplačanega dela, ponavljati vsakih pet let. Status je pač potrebno obnavljati in ne ostane do konca življenja.

Govorimo o sektorju, ki ima sicer, po podatkih sindikata Zasuk, le 6,2 odstotka delavcev, ki živijo v najemu in so kreditno sposobni, le 16,2 odstotka pa jih ima lastniško stanovanje (ki so ga večinoma pridobili z dedovanjem ali s pomočjo partnerja). Kar 45,2 odstotka samozaposlenih v kulturi in drugih kulturnih delavcev pa zasluži do tisoč evrov mesečnega dohodka. Veliko od njih je v prikritih delovnih razmerjih in bi v resnici morali biti redno zaposleni, a so s statusom za delodajalca cenejši. Tako pač ne rabijo plačati regresa, davek ter zdravstveno in pokojninsko zavarovanje (PIZ) pa morajo plačati sami.

Zaradi nizkih prihodkov se zato večina ne odloča za plačevanje kaj več kot nujnega najnižjega dohodka za PIZ. V primeru, da so izkazali vrhunske dosežke in jim prispevke plačuje ministrstvo za kulturo, pa to prav tako v pokojninsko blagajno plačuje le najnižje prispevke. Povprečna pokojnina samozaposlenega v kulturi tako v povprečju znese 370 do 400 evrov na mesec. Prag tveganja revščine v Sloveniji pa je trenutno 10.832 evrov na leto.

Ministrstvo za kulturo hoče zdaj nekaterim posameznikom, prejemnikom nagrad Prešernovega sklada in Prešernovim nagrajencem, ki jih je le peščica, omogočiti do največ 3055 evrov dodatka na mesec (kar je razlika med njihovo zdajšnjo in najvišjo možno pokojnino). Slednjega bi prejeli Prešernovi nagrajenci, ki jih je bilo denimo od leta 2010 vsega skupaj 30, od tega je vsaj dvanajst že pokojnih. Manjši dodatek bi dobili nagrajenci Prešernovega sklada, ki jih je bilo od leta 2010 104, od katerih sta vsaj dva že pokojna. Govorimo torej o zanemarljivem odstotku ljudi, ki lahko morda nekoč v prihodnosti upajo na dostojno pokojnino. Če jim bo do tja uspelo, saj samozaposleni v kulturi večinoma delajo več kot osem ur na dan in tudi več kot pet dni na teden. 

Namesto da bi kreativne posameznike spodbujali k njihovemu delu, saj se v tujini in doma pogosto širokoustimo z njihovimi dosežki, pa želijo v stranki SDS zdaj zatreti idejo, da bi nekaj ljudi živelo bolje. Pred predvidenim glasovanjem o zakonu je njihova poslanska skupina namreč vložila predlog za razpis posvetovalnega referenduma na to temo. Pravijo, da bodo »vedno podpirali vrhunske umetnike in umetnice«, ampak da je ta zakon namenjen le peščici in je diskriminatoren. Želijo si torej zapraviti okoli 4,8 milijona evrov Državne volilne komisije (kot stane povprečen referendum), zato da bi se izognili plačilu 180.000 evrov, kolikor bi v prihodnjem letu ministrstvo za kulturo stal predlog Zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti.

Mimogrede naj omenimo, da trenutno poslanci poslanske skupine Svoboda in poslanske skupine SDS od aprila lani prejemajo osnovno plačo 5.236 evrov bruto, brez dodatkov. V praksi pa je v oktobru minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar zaslužil 6491,17 evra bruto, predsednik vlade Robert Golob 6770,91 evra bruto, minister za finance Klemen Boštjančič 6375,26 evra bruto, ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon 6391,38 evra bruto, predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič 6509,76 evra bruto, zgolj poslanec Janez Janša pa 4669,19 evra bruto in nekdanji poslanec SDS Anže Logar 4424,9 evra bruto. 

V malo več kot treh letih bi lahko torej samo Janša pokril izdatke za eno leto vseh izrednih pokojnin skupaj, medtem ko bi potreboval 1.028 mesecev, da bi pokril en referendum.

Pia Nikolič