Slovenska filmska dediščina eden od gradnikov nacionalne identitete (tema)

Slovenska filmska produkcija je bila dolgo časa zapostavljena dejavnost, sedaj naj bi se ji obetali boljši časi. Za restavriranje slovenske filmske dediščine zaenkrat tega še ni moč trditi. To področje se iz različnih razlogov sooča tako s kadrovsko kot finančno podhranjenostjo. Manko je tudi pri ustrezni opremi.

Glede slednjega so na ministrstvu za kulturo za STA poudarili, da mora biti najprej opravljena skrbna analiza glede potreb, nakup opreme pa mora biti še posebej premišljen. Ključen pri tem je po navedbah ministrstva sposoben in izobražen kader, ki zna z opremo ravnati in jo vzdrževati.

Digitalno restavriranje slovenske filmske dediščine

Filmi se v prvi vrsti restavrirajo iz dveh razlogov; da se ohranijo in da ponovno postanejo dostopni. Digitalna tehnologija je posegla tudi v obnovo filmske dediščine in poleg analognega prinesla tudi digitalno restavriranje. V slednje so pri nas vpete tri ustanove: Slovenska kinoteka, Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije (SFA ARS), ki vse od svoje ustanovitve leta 1968 sicer skrbi za ohranjanje izvornega filmskega arhivskega gradiva, in Slovenski filmski center (SFC), ki je nosilec pravic za predvajanje velike večine slovenske filmske dediščine, nastale med letoma 1948 in 1994. Na področju digitalne obnove filmov svoje storitve ponujata tudi zasebni podjetji Teleking in Iridium Film.

Financiranje restavriranja slovenskih filmov sistemsko ni urejeno, se pa določena sredstva vsako leto namenjajo v okviru zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi. Zaradi lanskoletnih poplav letos na osnovi tega zakona, ki je znan tudi kot zakon o kulturnem evru, sredstva niso bila dodeljena.

Ženja Leiler Kos, direktorica Slovenske kinoteke, kjer se trenutno ukvarjajo predvsem z digitalizacijo in digitalnim restavriranjem svoje zbirke eksperimentalnih slovenskih filmov, je za STA opozorila, da so vsi, ki v Sloveniji sodelujejo pri restavriranju filmske dediščine, s skupnimi močmi v štirih letih naredili velike korake naprej. Ob tem je dodala: “Prišli smo do svojih kadrovskih in finančnih limitov, zato bi sedaj potrebovali podporo države za sistemsko ureditev.”

Od digitizacije do digitalnega restavriranja in nazaj na filmski trak

Z digitizacijo, kjer se analogni zapis na filmskem traku pretvori v digitalno obliko s pomočjo digitalnega orodja, ki skenira analogni zapis, se je pri nas prvi začel ukvarjati SFA ARS. Ob stoletnici slovenskega filma so se leta 2005 lotili najzahtevnejšega zalogaja tako z vidika starosti izvornih trakov kot tudi posnetega formata; prvih filmskih posnetkov pionirja slovenskega filma Karola Grossmanna iz leta 1905 in 1906. Po nekajletnem premoru in prejemu ustreznih sredstev so nato leta 2009 nadaljevali z digitizacijo 11 krajših filmov, ki so nastali pred letom 1940, je za STA med drugim povedala vodja SFA ARS Tatjana Rezec Stibilj.

Še pred začetkom restavriranja je potrebno med drugim temeljito raziskati okoliščine nastanka filma, pregledati vso arhivsko gradivo in pogledati vse ogledne kopije filma, ki so še na voljo. Nato sledi skeniranje tako negativa zvoka in tona ter najboljše referenčne kopije, če je na voljo. Prav zaradi vsega naštetega je vsak projekt restavriranja specifičen.

Priprave, vključno s temeljito in celovito raziskavo, na prvi pogled morda delujejo zapleteno in drago, a dejansko poenostavijo celoten kasnejši proces, je prepričan tehnični direktor Telekinga Zoran Mihailović. Ob tem je Leiler Kos za STA opozorila, da pri restavriranju filmov na prvem mestu ne sme biti komercialni interes, Rezec Stibilj pa je dodala, da če je digitizacija dokaj predvidljiva ter morda stroškovno in časovno manj zahtevna, je lahko na drugi strani restavriranje samo dokaj nepredvidljivo in zaradi tega tudi dolgotrajnejše in dražje.

Po digitalni obnovi je pomembno, da se najpomembnejša filmska dediščina vrne na filmski trak. Ta ima ob pravilni hrambi neprimerno daljšo dobo – ob ustreznih pogojih materialnega varstva tudi več kot sto let – kot digitalni zapisi, za katere naj bi veljal rok trajanja do 30 let.

V Sloveniji strokovnjakov manj kot prstov ene roke

Ne v Slovenski kinoteki in ne v SFA ARS ni redno zaposlene osebe, ki bi se ukvarjala zgolj z restavriranjem filmske dediščine. Če sedaj še premoremo nekaj strokovnjakov, pogled v prihodnost za ustreznim podmladkom ni obetavna. Tudi zaradi tega, ker v Sloveniji ni ustreznega formalnega izobraževanja.

Poleg kadrov je odprto tudi vprašanje opreme. V Sloveniji nimamo ustreznega laboratorija, kjer bi se ukvarjali z ohranitvijo filmov na filmskem traku, klasičnim kopiranjem. Javne ustanove tudi ne premorejo nujnega 4K skenerja, ki je osnova za restavriranje filma v kvaliteti, ki omogoča kinematografsko predvajanje. Večina tovrstne digitizacije se tako opravlja v tujini.

Samostojna ustanova za področje restavriranja filmov

V SFC podpirajo idejo o samostojni ustanovi za področje restavriranja filmov. Ob tem so opozorili, da bo film v Sloveniji prihodnje leto praznoval 120-letnico, a sedma umetnost pri nas še vedno nima svojega nujno potrebnega restavratorskega centra. Glede samostojne ustanove pri SFC še menijo, da ta ne bi smela biti peta samostojna nacionalna ustanova na področju filma, ampak bi morali znotraj že obstoječih posameznih ustanov urediti center za restavriranje filmske dediščine.

V Slovenski kinoteki, kjer že imajo svoj restavratorski center za male filmske formate, izpostavljajo predvsem potrebno po laboratoriju za restavriranje filmov, tako digitalno kot analogno, saj je včasih treba film restavrirati, še preden ga je mogoče sploh digitizirati in nato restavrirati.

V SFA ARS so prav tako za ustrezen restavratorski center, a opozarjajo, da ga je potrebno ustrezno podpreti s financami, kadri in opremo. Potrebno bi bilo “zelo natančno izdelati načrt kdo, kaj in kako,” je dodala Rezec Stibilj.

Idejo o samostojni ustanovi podpirajo tudi v Telekingu. Po besedah Mihailovića imamo v Sloveniji potrebno znanje, dobre prakse zasebnega sektorja, kinoteko z njenim restavratorskim centrom in vrhunske restavratorje, zato bi morala tovrstna ustanova zaživeti čim prej.

Daljši prispevek o restavriranju slovenske filmske dediščine je objavljen na portalu STAmisli na povezavi sta.si/qisZmy.