Intervju: Matjaž Valenčič, strokovnjak za energetiko

Matjaž Valenčič je upokojen, a še zmeraj deluje kot neodvisni strokovnjak za energetiko in nudi nasvete, kako izboljšati kakovost bivanja, znižati stroške in zmanjšati rabo energije. Svoj prosti časa namenja nenehnemu izobraževanju in usposabljanju na področjih, ki združujejo udobno in zdravo bivanje z rabo energije. Svoja znanja nesebično deli, saj se zaveda, da z vsakim nasvetom tudi sam pridobi dragoceno izkušnjo. V intervjuju je brez dlake na jeziku odgovoril na vsa »sporna« vprašanja, ki nas zanimajo, ko gre za odločitev, ali naj država začne z gradnjo JEK2.

Valenčič je diplomirani inženir strojništva in aktivno deluje na področju energetike, je energetski svetovalec, publicist, predavatelj, pobudnik gradnje sončnih elektrarn in strokovni vodja Zavoda energetsko svetovanje, ki živi v Portorožu. Z njim smo prišli v stik preko Zveze ekoloških gibanj Slovenije (ZEG), katere član je. 

Na katere pomembne točke bi opozorili pred novembrskim referendumom o podpori izvedbe projekta Jedrske elektrarne Krško 2? Z izjemo stranke Levica in nekaterih posameznih poslancev projekt JEK2 namreč uživa široko politično podporo.

Polemika o JEK2 je precenjena. Slovenija ne potrebuje nove jedrske elektrarne, vsiljuje nam jo jedrski lobi. Zahteve po novi jedrski elektrarni niso prišle s strani elektro-energetikov, temveč so jih plasirali zainteresirani politiki in zagovorniki jedrske energije, ki so medsebojno nespodobno povezani. 

Slovenija si je z Dolgoročno podnebno strategijo 2050 zastavila jasen cilj, da do leta 2050 doseže neto ničelne emisije oziroma podnebno nevtralnost, z vmesnimi cilji do 2030. V strateške cilje je vključena tudi celotna energetika, ne zgolj delež električne energije. Poleg tega že zdaj pridobivamo dve tretjini elektrike iz obnovljivih ali nizkoogljičnih virov. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije predstavlja elektrika manj kot četrtino vse porabljene energije pri nas, zato so besede jedrskih zagovornikov, da bomo z jedrsko elektriko dosegli podnebno nevtralnost, čisto zavajanje. 

Naložba v JEK2 ne bi zagotovila podnebne nevtralnosti do leta 2050, tudi če bi bila vsa elektrika pridobljena iz nizkoogljičnih virov. Nasprotno, glede na pričakovano vrednost naložbe, ki bi krepko presegla letni državni proračun, je pričakovati, da bi zmanjkalo denarja za nujne naložbe v obnovljive vire, razvojne naložbe, razogljičenje celotne energetike, reševanje energetske revščine, zdravstvo, socialo, šolstvo … 

Kakšen pa je potem najsmotrnejši energetski prehod za Slovenijo?

Možen prehod slovenske energetike je po dveh poteh, v smeri obnovljivih virov ali v smeri obnovljivih in nizkoogljičnih virov. Torej, zgolj obnovljivi viri ali obnovljivi viri in jedrska energija. Nova nuklearka JEK2 ne bi koristila družbenemu razvoju, temveč jedrskim ambicijam posameznikov in interesnih skupin.  Ne pozabimo, da dobijo slovenski potrošniki več energije iz drv kot iz slovenskega dela jedrske elektrarne. Če bi politika namenila rabi drv le del pozornosti, kot jo namenja jedrskemu programu, sploh ne bi potrebovali jedrske elektrarne, ne sedanje NEK in ne morebitne JEK2.

Ali so oziroma bodo ljudje pred referendumsko odločitvijo vsestransko in strokovno korektno seznanjeni z vsemi konkretnimi posledicami in tveganji tako jedrskega kot nejedrskega energetskega scenarija Slovenije?

Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo navaja, da bo odgovorilo na bistvena vprašanja, ko bo imelo dovolj podatkov, predvidoma do leta 2027. Pred tem ne bo pogojev za izvedbo referenduma o energetski prihodnosti države.   

Gen energija, ki je solastnik jedrske elektrarne NEK, že vrsto let ustvarja jedrski energiji naklonjeno javno mnenje z zavajajočimi, netočnimi objavami, bolj intenzivno to počne v zadnjem letu. Nejedrske objave so v večji meri cenzurirane ali pa pospremljene s posmehom. Ne, javnost nima podatkov, na osnovi katerih bi lahko potrdila ali zavrnila gradnjo nove jedrske elektrarne.  

Predlagatelji referenduma obljubljajo, da bodo spoštovali odločitev ljudi na referendumu, hkrati pa ne omogočajo, da bi ljudje dobili nevtralne in popolne informacije. Dejstvo, da želi politika preložiti odgovornost za jedrsko naložbo na neinformirane volivce, je žaljiva.

Javnost ima pravico do celovite informacije o razvoju slovenske energetike. Slovenija je podpisnica Aarhuške konvencije, ki določa dostop do informacij in udeležbo javnosti pri odločanju ter dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Glede na dejstvo, da javnost ni vsestransko in strokovno korektno seznanjena z vsemi konkretnimi posledicami in tveganji tako jedrskega kot nejedrskega energetskega scenarija Slovenije, bi referendum pomenil kršitev Aarhuške konvencije. Zato osveščena javnost pričakuje, da bo Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, ki je naslednik Ministrstva za okolje, prostor in energijo, kot skrbnik Aarhuške konvencije referendum prestavilo vsaj za tri leta.

Je res, kot opozarjajo nasprotniki, ključna neznanka projekta JEK2 cena investicije? Lahko glede na izkušnje z gradnjami jedrskih reaktorjev v Evropi v zadnjih tridesetih letih cena naraste tudi do trikrat glede na začetno vrednost?

Vrednost naložbe v JEK2 je zgolj ena od neznank, morda ne najpomembnejša. Vsekakor bi se volivci lažje odločali, če bi vedeli, kaj za njih referendum pomeni. S potrjenim referendumom bo namreč vsak zaposleni dal za gradnjo JEK2 vsaj 20.000 evrov in ko bo zgrajena, še po tisoč evrov letno za pokrivanje izgube, zgolj zato, da bo lahko kupoval najdražjo, jedrsko elektriko.

Pomembnejše se nam zdi razmišljanje investitorja, da bi k naložbi pritegnil tuje soinvestitorje. To pomeni, da načrtuje gradnjo jedrskega objekta v Sloveniji v delno tuji lasti, ki bo v večji meri koristil tujcem, Sloveniji pa bi ostalo predvsem jedrsko tveganje in radioaktivni odpadki. 

Finančna, gospodarska in okoljska tveganja, povezana z morebitno gradnjo JEK2, so tako velika, da se na referendumu ne bomo odločali le o gradnji nove jedrske elektrarne, temveč tudi o obstoju ali propadu Slovencev in Republike Slovenije.

Bi gradnja JEK2 prinesla podobna tveganja kot TEŠ6?

Ne, gradnja JEK2 ne bi prinesla podobnih tveganj kot TEŠ6, temveč mnogokrat večja. Glede na to, da je izhodišče naložbe JEK2 (9,3 milijarde evrov pri moči 1.000 megawattov) približno petnajst do dvajsetkrat višje od izhodišča termoelektrarne (po napovedih iz leta 2006 bi moral TEŠ6 stati 655 milijonov evrov), in glede na dejstvo, da »tek pride z jedjo«, pričakujemo tako velika koruptivna tveganja, da jih ne bo možno krotiti. 

Zanimivo, večina političnih strank zagovarja JEK2, njihova stališča se razlikujejo le v niansah. Morda bi zato bilo, tudi zaradi politične enotnosti, manj motivov za skrbno zasledovanje naložbe.

Poleg korupcijskih tveganj bi JEK2 pomenil tudi okoljsko tveganje in obremenitev naslednjih generacij. Pravljici, da so radioaktivni odpadki državna strateška zaloga, verjamejo le nepoučeni. 

Dikcija zagovornikov jedrske energije je prišla tudi v ARAO, državno Agencijo za radioaktivne odpadke. Tako so zapisali: »Smo nosilci družbene odgovornosti, da kot generacija, ki ima koristi od uporabe radioaktivnih snovi, poskrbimo za trajne rešitve in da breme ravnanja z radioaktivnimi odpadki po nepotrebnem ne prelagamo na naslednje generacije.« Besedici »po nepotrebnem« v prejšnjem stavku kažeta, da je resnični gospodar Slovenije tisti, ki ima koristi od jedrskih dejavnosti. Bremen ravnanja z radioaktivnimi odpadki pod nobenim pogojem ne bi smeli prelagati na naslednje generacije!

Ali res lahko pričakujemo, da bo cena elektrike iz JEK2 ugodna? Nasprotniki pravijo, da bi morala država – namesto v jedrsko energijo – pospešeno vlagati v obnovljive vire energije, saj da se ti vse bolj uveljavljajo kot najcenejši vir elektrike. 

Zavajajoče je vprašanje o cenah elektrike čez dvajset, trideset ali sto let. Jedrski zagovorniki navajajo ceno elektrike iz jedrske elektrarne JEK2, ki je že danes na zgornjem robu tržne cene ali višja. Znan je trend proizvodnih cen elektrike za pretekla desetletja, iz tega je možno predvideti proizvodne cene elektrike za naslednja desetletja. Elektrika iz obnovljivih virov je že sedaj cenejša od elektrike iz jedrskih elektrarn. Pričakovati je, da se bo razkorak še povečeval, elektrika iz obnovljivih virov se bo še naprej cenila, iz jedrskih pa dražila. 

Nekateri se še spominjamo uvajanja mobilne telefonije. Mobilni pogovori so bili tako dragi, da so bili le redkim dostopni. Danes so mobilni pogovori v najcenejših telefonskih paketih že zastonj. Enak trend pričakujemo na področju cen elektrike. Kdo bo takrat plačeval izgube drage jedrske elektrarne? 

Hiter prehod na obnovljive vire energije prinaša ogromne prednosti, izboljšave, najnižje stroške in najnižje cene med vsemi viri energije. Obnovljivi viri so neizpodbitni in absolutni zmagovalci svetovnega energetskega prehoda ter razogljičenja energetike, zato bi morala biti odklonilna odločitev o morebitni gradnji nove jedrske elektrarne v Krškem na posvetovalnem referendumu samoumevna. 

Res je, da je jedrska energija rešitev za zagotavljanje oskrbe z elektriko, vendar je napačna rešitev. Prinaša več škode kot koristi. Le v državah, ki imajo vojaške jedrske ambicije ali visoko stopnjo korupcije, je čutiti naklonjenost jedrskim elektrarnam. To niso motivi, zaradi katerih bi slovenska javnost podprla gradnjo JEK2.

Nasprotniki jedrske energije trdijo, da bi se morali zgledovati po Švici in Italiji, ki sta se odpovedali jedrski energiji. Opozarjajo na varnostno vprašanje, kako bomo shranjevali odpadke, kje jih bomo shranjevali, koliko bo stalo ravnanje z njimi …?

Od 27 držav članic Evropske unije ima le enajst držav jedrske elektrarne, kmalu jih bo samo še osem ali devet. Trend je očiten, jedrska energija s cepitvijo jeder postaja zgodovina. Sedanje jedrske tehnologije so dosegle fizikalne omejitve. Jedrskega preboja ni pričakovati, popularni mali modularni reaktorji SMR pa so zgolj medijski spin. 

Prihodnost jedrske energije? Verjetno se tako ekstremni nasprotniki kot zagovorniki jedrske energije motijo z navajanjem skrajnih stališč. Pravo pot vidimo v zmanjšanju zapravljanja energije, poudarku na domačih obnovljivih virih energije in v razvoju jedrskih tehnologij zlitja jeder. Pričakujemo ukinitev cepitve jeder, vendar ohranjanje jedrskega razvoja. Slovenija ima kot jedrska država jedrske obveze.

Ne glede na upe nasprotnikov jedrske energije, ki si želijo čimprejšnje končanje jedrske avanture, ne smemo pozabiti, da je Slovenija jedrska država in da bo ostala jedrska država, dokler ne bo trajno odložila vseh svojih radioaktivnih odpadkov. Vsaj še sto let. Zato je nujno, tudi če se odločimo za sonaravno pot z obnovljivimi viri energije, da ohranimo izobraževanje in razvoj jedrskih strokovnjakov, ki bodo poskrbeli, da bodo radioaktivni odpadki varno odloženi. 

Trajno odlaganje obstoječih radioaktivnih odpadkov bi moralo biti urejeno, preden se sploh pogovarjamo o možnosti graditve nove jedrske elektrarne. 

Zdaj vemo, da radioaktivnih odpadkov ni možno preprosto odložiti. Zadeve na področju rabe jedrske energije so danes drugačne kot pred pol stoletja, ko smo gradili NEK. Takratno upanje, da bo znanost hkrati z rabo jedrske energije pravočasno našla tudi možnost trajnega odlaganja radioaktivnih odpadkov, se ni izpolnilo. Nova spoznanja na področju odlaganja radioaktivnih odpadkov bi nas morala skrbeti. Radioaktivni odpadki so breme in ni etično, da ga preložimo zanamcem.

Kaj pa vpliv na podnebje? Zagovorniki trdijo, da jedrska elektrarna na enoto energije proizvede najmanj emisij. Države z višjim deležem hidroelektrarn in jedrskih elektrarn naj bi imele nižje emisije, tiste z več sončnimi in vetrnimi elektrarnami pa višje.

Javnost sploh ni informirana o možnih kvarnih okoljskih vplivih jedrske elektrarne, tudi če ne bi šlo nič narobe.

Že lokacija nove jedrske elektrarne na potresni prelomnici je sporna. O nujnem odlagališču radioaktivnih odpadkov ni niti besede. Za odvajanje odvečne toplote je zgolj omenjeno, da bo uporabljen mokri hladilni stolp. Ali javnost ve, da bo ta stolp visok skoraj 200 metrov in da bo vsako uro uparil in oddal v ozračje toliko vode, kot jo je v dveh plavalnih olimpijskih bazenih? Vsak dan po 50 olimpijskih bazenov vode kot para in vodne kapljice, 18.000 olimpijskih bazenov uparjene vode v enem letu? Kakšen bo vpliv vlage iz hladilnih stolpov na lokalne meteorološke razmere? Kolikšna bo zaradi tega oblačnost, megla, vidnost, relativna vlaga, padavine, zmanjšanje intenzitete in trajanja sončnega obsevanja, povečanje pogostosti pojava megle in težav v cestnem prometu v okolici hladilnega stolpa? Kako se bo spremenila mikroklima Krške kotline glede na dejstvo, da je podnebje subpanonsko, da je eno izmed toplejših območij v Sloveniji z letnimi padavinami približno 1.100 milimetrov na kvadratni meter, z značilnim pojavom megle v zimskem času?

Prav tako ni podatkov, kakšni bodo vplivi delovanja JEK2 na okolje in na biotsko raznovrstnost. Kako bo odpadna toplota iz jedrske elektrarne dodatno segrevala planet in vplivala na podnebne spremembe? Pri vplivu jedrskih elektrarn na okolje je treba obravnavati celoten jedrski gorivni krog, od rudarjenja, predelave, proizvodnje goriva, gradnje jedrskih objektov, obratovanja, do razgradnje jedrskih objektov in odlaganja radioaktivnih odpadkov, ne le emisije toplogrednih plinov. 

Na podnebje najbolj vplivajo pretirana raba energije, snovi in prostora. Upanje, da bi večji del elektrike iz jedrskih elektrarn razbremenil podnebje, je prazno. Če primerjamo emisije ogljikovega dioksida jedrske Slovenije in nejedrske Hrvaške, vidimo, da so trditve zagovornikov jedrskih elektrarn napačne. 

Na podnebje vpliva marsikaj, ogljikov dioksid je predvsem kazalnik obremenjevanja okolja. Pa tudi, če bi nove jedrske elektrarne lahko karkoli izboljšale, bi bile prepozne. Okolje je treba razbremeniti sedaj, ne pa, da ga dodatno obremenjujemo z gradnjo jedrskih elektrarn, ki bodo, morda nekoč, pripomogle k znižanju emisij.

Kakšna je torej energetska prihodnost Slovenije? Kako pomiriti tiste, ki pravijo, da so obnovljivi viri energije »nezanesljivi«?

Jedrski zagovorniki zmotno podcenjujejo obnovljive vire kot nestalne in poudarjajo, da ponoči sonce ne sveti in da takrat ni elektrike iz sončnih elektrarn. Vendar obstajajo rešitve za nestalno proizvodnjo elektrike iz sonca: hranjenje viškov energije, kemijska pretvorba viškov v vodik in sintetični plin ter sezonsko hranjenje sintetičnega plina. Zgolj na primernih strehah obstoječih stavb je možno postaviti sončne elektrarne, ki bi letno proizvedle devetkrat toliko, kot zdaj proizvaja slovenska polovica NEK. Druga rešitev je povezava vseh primernih obnovljivih virov, saj elektrike iz obnovljivih virov ne proizvajajo zgolj sončne elektrarne. Obnovljivi viri so vetrna, sončna in geotermalna energija, energija okolice, energija vodotokov, biomasa, organski ostanki, bioplin… Ko ni sonca, proizvajata elektriko veter ali voda, geotermalna energija je primerna za pasovno energijo, organski ostanki v soproizvodnji so lahko vršni vir elektrike in toplote … Rešitev nudijo tudi pametna omrežja, ki spodbujajo uporabo glede na razpoložljivost elektrike v omrežju. 

Čeprav jedrski zagovorniki neradi priznajo, ima tudi proizvodnja elektrike v jedrskih elektrarnah precej pomanjkljivosti za potrošnike. Res konstantno proizvaja elektriko, ne glede na vreme, razen ko se nenadoma ustavi. Proizvodnje ne more prilagajati potrebam potrošnikov in kadar je večja od povpraševanja, z negativno ceno spodbuja tuje uporabnike. 

Ključno vprašanje bi moralo biti, ali slovenski potrošnik želi, potrebuje in zmore novo jedrsko elektrarno. Le če bi bili vsi trije odgovori pritrdilni, bi bilo smiselno razmišljati o varni jedrski naložbi. Tako pa, brez vseh potrebnih podatkov, politika pričakuje, da bo javnost prevzela odgovornost za jedrski hazard. 

Predlagamo, da javnost pred referendumom zahteva nujne, celovite in mednarodno preverjene strokovne informacije. Po tem bo odločitev lahka.

Simon Smole