3 dni do OI – konjak, od kislega vina do milijonske vrednosti

Ob šampanjcu je konjak ena tistih alkoholnih pijač, ki se ob omembi takoj poistoveti s Francijo. Pijača, ki se običajno natoči v kozarce, oblikovane po tulipanu, je vrsta žganja, ki je dobila ime po občini Cognac na zahodu Francije in ki jo pridelujejo v okoliški vinorodni regiji v departmajih Charente in Charente-Maritime.

Francozi so geografsko zaščito imena konjak dosegli šele leta 1949, čeprav so se pred tem že dobra tri stoletja ukvarjali z njegovo pridelavo. Konjak se lahko imenuje konjak le, če je pridelan na tem zahodnofrancoskem območju, vsi drugi so tako lahko imenovani le brandy ali brendi, slovenska različica je običajno vinjak.

Pijača, imenovana po Cognacu, ki je bil središče trgovanja s soljo, je nastala “po potrebi”. Tamkajšnje – zelo kislo in alkoholno šibko – belo vino, ki so ga sprva jemali Nizozemci, se je na dolgih plovbah kvarilo, zato so ga destilirali. To, da je stalo v hrastovih sodih v pristaniščih, je pripeljalo do ugotovitve, da se kakovost s tem le še izboljša. Hote ali ne so tako odkrili enega od pogojev za zorenje konjaka.

Sredi 17. stoletja so s spremembo destilacije stabilizirali okus, po naslednjem stoletju so začeli strogo nadzorovati čas staranja, pozneje pa so pijačo ustekleničili. V 19. stoletju se je pojavila spremljajoča proizvodnja steklenic, zamaškov in etiket.

Starost konjaka se računa kot starost najmlajše sestavine, uporabljene v mešanici. Mešanica je običajno različnih starosti z različnih lokalnih območij. Glavni oznaki kakovosti sta VS (very special), ko se konjak stara najmanj dve leti v sodu, in XO (extra old), ko je konjak star najmanj deset let, so pa tudi druge. Oznake teh razredov so v angleščini, saj je trgovina predvsem v 18. stoletju močno vključevala Britance.

Obstaja veliko proizvajalcev konjaka, večina naj bi bila namenjenega ameriškem trgu, pri čemer v svetu prednjačijo znamke Courvoisier, Hennessy, Martell in Remy Martin.

Posebnost konjaka je, da se njegova aroma in okus popolnoma razvijeta šele, ko je topel. Konjak se nalije v nizek kozarec v obliki tulipana, “snifter”, in se ga premeša z zrakom, da “zadiha”. Pri tem se kozarec rahlo strese in segreje v dlaneh. Konjak se pije po kapljicah in si je zanj treba vzeti čas.

Sommelierka Majda Debevc je pojasnila, da je za en liter destilata treba devet litrov vina. “To pa še ni konjak. V dolgotrajnem zorenju iz soda letno izgine še štiri odstotke destilata. Temu pravimo angelski delež.” Za konjak mora biti žganje dvakrat destilirano v bakrenih destilacijskih kotlih in vsaj dve leti starano v francoskih hrastovih sodih, zori pa na enak način kot viskiji in vina v sodih.

Debevc je za Slovenijo pred leti za Dnevnik povedala, da konjak v Sloveniji v javnosti pijeta dve vrsti ljudi. “Tisti, ki bi bili radi opaženi, pa niti ne vedo, kaj je konjak, in tisti drugi, ki so preprosto hedonisti.”

Kot zanimivost velja dodati, da je konjak zaželen tudi pri zbirateljih. Tako so letos steklenico konjaka 1762 Gautier prodali za 1,4 milijona evrov. To naj bi bila tudi najstarejša steklenica konjaka na svetu.