Razbijamo tabuje: Ingrid

Ingrid je bila stara osemnajst let, ko je rodila prvega otroka, kar je bilo trideset let nazaj že prava redkost. »Danes bi te gledali še bolj čudno in bolj obsojali,« je povedala v smehu, medtem ko sva pili kavo. Že ona je pred tridesetimi leti, še preden se je starost mam tako povečala, občutila poglede in misli, da je še smrklja – predvsem pri zdravniku, pa tudi kasneje, ko je šel sin v vrtec.  Pri osemnajstih imeti otroka je lažje kot se sliši, ko poslušaš njeno zgodbo, in vprašala sem se, če si s premikanjem starostne meje za prvega otroka ne delamo medvedje usluge.

»Nam so takrat govorili: ’Najprej štalca, pol pa kravca.’ Zdaj smo vmes vrinili še službo in kariero. Saj po eni strani to drži, po drugi strani pa, nazadnje se vse uredi. Če gledam našo zgodbo, ko sem bila sama stara osemnajst let, mož pa jih je imel 22 in nisva imela popolnoma ničesar, se veselim, da se je vseeno vse uredilo,« pravi Ingrid.

Pri osemnajstih je bolj naravno in spontano

Ko je izvedela za nosečnost, je bil to seveda velik šok, vendar sta se kmalu po začetnem presenečenju z bodočim očetom začela tega dejstva veseliti: »Takoj sva se odločila, da bova imela dojenčka, da sploh ni druge možnosti. In če sem odkrita, mi sploh ni bilo težko. Še danes se čudim, s kakšno lahkoto je šlo vse skupaj skozi. Mogoče ravno zato, ker sem bila stara osemnajst let. Ni mi bilo težko vstati sredi noči, tudi po šestkrat, ko je bil dojenček. Ko sem imela potem hči pri 26 letih, sem opazila to razliko. Kljub temu, da še niti slučajno nisem bila stara za otroka, mi je bilo dosti bolj naporno.«

Nikoli ni imela občutka, da karkoli zamuja, da se je morala čemerkoli odpovedati, pa tudi v resnici se ni odpovedala veliko stvarem, le tistim celo noč trajajočim zabavam: »Moje sošolke so živele študentsko življenje, ampak nisem imela občutka, kot da meni zaradi dojenčka kaj manjka. Je pa res, da nisem komplicirala – če smo se zmenili, da se dobimo na pijači, je šel Luka v vozičku zraven. Pri teh letih sem jemala vse veliko bolj naravno in spontano.«

Poznalo se je tudi pri otrocih. Luka je bil, v primerjavi z mlajšo sestro Loti, hitreje samostojen in samozadosten: »Ko je bil majhen, sem mu povedala, da gre lahko kamorkoli, samo prej mi mora povedati. Pri Loti pa sem bila veliko bolj zaščitniška in v skrbeh, da se ne bo kaj zgodilo, da ne bo kam padla … Ko si mlajši, sploh ne premišljuješ o tem, da bi se lahko kaj zgodilo. Po eni strani bi lahko rekli, da si neodgovoren, po drugi strani pa s tem daš otroku občutek, da mu zaupaš, in bolj kot mu zaupaš, boljše je zanj.«

Težko je bilo samo finančno breme

Ingrid je zanosila, še preden je končala srednjo šolo. Mama jo je kasneje, po porodu, prisilila, da je naredila zaključne izpite, da je imela dokaz, da ima končano šolo. Vendar, ker še ni imela službe, takrat ni mogla imeti porodniškega nadomestila. 

V tistih časih je obstajalo nekaj kot nadomestilo za nezaposlene, vendar je dobila samo tri izplačila in kot pravi, je bilo vsako izplačilo v višini današnjih 150 evrov. Mož je delal v podjetju, ki je šlo počasi v stečaj, zato ni dobil plače celih devet mesecev. Starši so jima povedali, da jima finančno ne bodo pomagali, saj: »če sta tako pogumna, da imata pri teh letih otroka, potem naj tudi speljeta stvar«. Bili so v oporo in podporo, vendar ne glede stanovanja in financ.

Tako so živeli v majhnem najemniškem stanovanju, pravzaprav je imelo zgolj eno sobo in kuhinjo. Njeni starši so jima dali kavč in omaro, njegovi pa star štedilnik, da sta imela nekaj opreme. Ko je bil Luka star tri tedne, je šla Ingrid delati na črno – bila je natakarica v lokalu. Z možem sta se izmenjevala, da je en pazil Luka dopoldne, drugi pa popoldne: »To je bila zame najhujša stvar, ko sem morala doma pustiti dojenčka, starega en mesec in nisem mogla biti z njim. Zato je tudi tako velika razlika med prvim in drugim otrokom, ker sem si rekla, da bom pri drugem otroku imela službo, porodniško in hočem preživeti prvo leto z njim.«

Dva otroka iz dveh zakonov, ampak z istim očetom

Takrat, ko sta dobila prvega otroka, sta se tudi poročila, potem pa je naporno leto terjalo svoj davek in po enem letu sta se sporazumno ločila: »Premlada sva bila za zakon, za vso odgovornost, za vse, kar je bilo, predvsem za finančne probleme. Kregala sva se zaradi čisto tretjih stvari, čeprav je bil razlog v tem, da sva komaj živela.«

Takrat se je Ingrid preselila v hišo svojih staršev, kjer je imela v spodnjem nadstropju kuhinjo, kopalnico in spalnico, ampak še vedno so ji starši povedali, da mora živeti sama. Lahko pride na obisk in na kavo, vendar sta z Luko svoja družina: »Na trenutke se mi je zdelo, da je vse brezupno, gledala sem svoje starše, ki so imeli hišo, dva avtomobila, hodili so na dopust in mislila sem, da jaz ne bom nikoli prišla do tja. Danes pa sem stara petdeset let, moje življenje je urejeno, imam 29 let delovne dobe. Na koncu se vse uredi.« Po šestih letih sta se z bivšim možem odločila, da bosta poizkusila še enkrat, se zopet poročila in dobila še hči: »Rada se pohecam, da imam dva otroka, vsakega iz enega zakona, oba pa imata istega očeta. Nikomur ni nič jasno.«

Pri 36 letih bi lahko bila že babica

Ingrid pravi, da se je večkrat pošalila, da če bi šel Luka po njenih stopinjah, bi lahko bila pri 36 že babica. Pred kratkim je dopolnila petdeset let, pa na to vlogo še čaka. Ko sem jo vprašala, kaj bi naredila, če bi njena otroka imela tako zgodaj svoje otroke, pa je odgovorila: »Iskreno, še nekaj let nazaj bi bil to zame velik šok. Za svoje otroke imaš želje in sanje, da bodo naredili vse to, česar ti nisi, s čimer jim v resnici delaš krivico. Če otroka ne bi šla študirat, ker bi imela svojega otroka, bi se počutila, kot da so se sesule moje sanje. Ampak to je brezvezno razmišljanje. Če realno pomislim, bi rekla, bomo že uredili. Zagotovo ne bi zmogla toliko moči, da bi rekla, naj prevzame odgovornost, kot so to storili moji starši, čeprav bi bilo mogoče boljše. Jaz bi rekla: Bomo že. Skupaj.«