Intervju: Marko Lovec, politolog

Izredni profesor doktor Marko Lovec je predavatelj na Katedri za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Velja za strokovnjaka na področjih mednarodne politične teorije, politike evropskih integracij in javne politike Evropske unije. 

V intervjuju z Markom Lovcem boste izvedeli, zakaj je Evropska unija sploh še pomembna, katere bolezni pestijo Evropo in o čem bomo glasovali 9 junija. Odgovoril je tudi na vprašanje, ali bodo migracije ena od glavnih tem evropskih volitev. 

Dotaknila sva se še aktualnih geopolitičnih vrenj, in sicer, kako vojni v Ukrajini in Palestini vplivata na dogajanje znotraj Evropske unije, pa tudi tega, ali bo Evropska unija radikalno spremenila svojo podobo, če na nacionalnih volitvah v Franciji in Nemčiji zmagajo evroskeptiki, v Združenih državah Amerike pa Donald Trump.

Volitve novih slovenskih poslancev v Evropski parlament bodo potekale devetega junija, skupaj s tremi referendumi. Izvolili bomo devet evropskih poslancev, kar je eden več kot v preteklosti. Pred nami je kampanja pred evropskimi volitvami. Katere teme bodo po vašem mnenju odločujoče? 

V obdobju pred uradnim začetkom kampanje je bilo veliko pozornosti namenjene migracijam, tudi zaradi odločitve vlade, da vzpostavi nove azilne centre ob meji. Gre za priljubljeno temo strank na desni. Z začetkom kampanje se je pozornost usmerila k težavam pri sestavljanju list, izstopanju kandidatov in ustanavljanju alternativnih list, kar je opozorilo na kadrovske in druge težave na strani največje vladne stranke in na levi sredini nasploh. V zadnjem času pa je v ospredje stopilo vprašanje Palestine, kjer so vladne stranke prevzele pobudo Levice in civilne družbe v zvezi s priznanjem, s čemer ustvarjajo vtis aktivnega odzivanja na javne zahteve ter omejujejo vpliv konkurence s strani neparlamentarnih list na levi. Potem je tu še vprašanje zelenega prehoda, ki se pojavlja sporadično in ki je na dnevnem redu vzniknilo in poniknilo s kmečkimi protesti in popuščanjem kmetom.

Ena značilnosti evropskih volitev pa je tudi precejšnja zmeda o tem, za kaj pri njih dejansko gre. Največ, kar 57 odstotkov vprašanih v Sloveniji meni, da bi se moral Evropski parlament v prihodnjem petletnem mandatu prednostno zavzemati za mir. Veliko se govori o porastu evroskepticizma in uspehu skrajne desnice na prihajajočih volitvah. Kako so te volitve povezane z geopolitičnim dogajanje, vojno v Ukrajini in dogajanjem v Palestini?

Evropska unija je v prvi vrsti oblika poglobljenega ekonomskega sodelovanja, s prostim pretokom blaga, storitev, ljudi, skupno valuto … neposredne pristojnosti na področju varnosti in obrambe so omejene. Skupna zunanja in varnostna politika zahteva soglasje, ki ga je težko doseči. Ko gre za obrambo, se države članice zanašajo na zvezo NATO in vlogo Združenih držav Amerike. Svet okoli Evropske unije se spreminja, z uporabo sile kot novo normalnostjo postaja bolj nepredvidljiv in to ogroža blaginjo EU, če to želimo ali ne. V Sloveniji se je v kontekstu tako imenovane utrujenosti od vojne v Ukrajini in ob civilnih žrtvah v Gazi pojavilo razmišljanje o tem, da Zahod in EU ravnata nekonsistentno in celo spodbujata agresijo. Evroskeptične liste pri nas povezuje tako imenovano zavzemanje za mir. Toda kaj naj bi to pravzaprav pomenilo – pustiti ruskemu avtoritarnemu režimu, da zasede državo in začne s čistkami med političnimi nasprotniki? Kaj smo naredili za Ukrajino, da lahko govorimo o utrujenosti? Pri vprašanju Palestine so vladne stranke prevzele pobudo s podporo priznanju, da bi omejile konkurenco »mirovniških list«. Toda priznanje je simbolno dejanje, ki večjih učinkov ne bo imelo, hkrati pa je utrdilo prepričanje o dvojnih standardih Evropske unije. Vendar pa je EU eden največjih finančnih podpornikov Palestine. Vlada bi lahko z aktivnostjo na ravni Unije vplivala na ukrepe, ki bi lahko Palestincem bistveno bolj pomagali, če bi to bil njen cilj.

Za evropske volitve je v Sloveniji značilna nizka udeležba: leta 2019 se jih je udeležilo zgolj 28 odstotkov upravičencev, kar je le polovica povprečja volivcev v ostalih državah Evropske unije. Bodo trije referendumi, ki bodo izvedeni skupaj z evropskimi volitvami, razlog za višjo volilno udeležbo? Zakaj je udeležba večja, če je predvolilna kampanja notranjepolitična, in manjša, če so v ospredju značilne evropske teme?

Zaradi referendumov bo udeležba večja, vprašanje pa je, za koliko? Težava evropskih tem v Sloveniji ni le majhno število evroposlancev, temveč tudi neustrezna aktivnost vlad, pomanjkanje povezav znotraj evropskih strankarskih skupin, tudi zaradi nestalnosti strank na levi sredini in odklonov na strani največje desno-sredinske stranke. Referendumi so napačen način, kako ljudi pripeljati na volitve, za videz legitimnosti in vpliv na rezultat. Ljudje naj bi šli na volitve zaradi dobrih idej in kandidatov, ki so jih sposobni uresničiti. Predstavljajte si, da bi bil na oblasti nekdo drug in bi vzporedno z evropskimi volitvami imeli referendum o migracijah. Kakšen bi bil odziv leve sredine na to? Poleg tega so vprašljive tudi same referendumske teme. Pri evtanaziji se bomo vsi izrekali o zelo osebnih pravicah zelo majhne skupine. Pri konoplji uporaba v medicinske namene najbrž ni sporna, rekreativna uporaba pa je stvar ocene tveganj za javno zdravje, ki mora biti strokovna, tako kot pri alkoholu, tobaku in podobnem. Samo vprašanje o preferenčnem glasu ima nek smisel, ker je v veljavi tudi na evropskih volitvah, čeprav bo na odgovor vplival kontekst teh volitev, medtem ko je nacionalni volilni sistem z več volilnimi okraji in podobnim drugačen, s tem pa tudi vpliv preferenčnega glasu, zaradi česar bi bilo bolje imeti samostojno razpravo o prenovi volilnega sistema v Sloveniji.

Evropske volitve so lahko priložnost, da bodisi nagradiš nekega politika, bodisi se ga znebiš, se strinja večina analitikov. Gibanje Svoboda je v dveh letih izgubilo velik del političnega kapitala, zato bodo za stranko evropske volitve zelo pomembne. Nekateri pravijo, da slab rezultat lahko povzroči pretrese v stranki in zamaje koalicijo. Kako bodo volitve v evropski parlament vplivale na razporeditev sil na domačem političnem parketu?

Volitve v evropski parlament veljajo za sekundarne, tako kot na primer lokalne volitve. Trenutna javnomnenjska podpora Gibanju Svobode je že vgrajena v volilne projekcije, tako da rezultat, ki bo slabši od tistega na parlamentarnih volitvah 2022, ne bo presenečenje. Padanje podpore Gibanju Svoboda se je sicer ustavilo, vlada je sprejela in napoveduje nekatere ukrepe na področju zdravstva. Z odpiranjem mednarodnih tem – kot je Palestina – tudi odmika pozornost od problemov doma. Glavna opozicijska stranka SDS medtem, ko gre za vprašanja glede Evropske unije, ni najbolj prepričljiva in se kaže kot regresivna sila. Pričakovana dva mandata Gibanja Svobode, vsaj en mandat SD, en mandat Levice in/ali Vesne bodo ohranili vlado in mogoče celo dali neko legitimnost vladnemu predlogu komisarja. Kar bo manj kot tak rezultat, pa bo zahtevalo notranjo refleksijo v strankah vlade, predvsem tistih, ki imajo člane in ne želijo ugasniti luči in zapreti vrat po naslednjih parlamentarnih volitvah.

Posledica nizke udeležbe je tudi to, da na teh volitvah v Sloveniji že tradicionalno slavijo stranke z najzvestejšo bazo, kot je evrokritična SDS. Kot ste že rekli, bodo migracije tudi ena od bolj perečih tem pri volitvah v Evropski parlament v številnih državah članicah, Slovenija najbrž ne bo izjema. Se lahko migracijska politika Evropske unije radikalno obrne, če evroskeptične sile dosežejo dober rezultat?

Pri migracijah je zanimivo, da Evropska unija pravzaprav nima migracijske politike, temveč ima zgolj skupno politiko azila in mejnega nadzora, medtem ko bi migracijska politika zahtevala tudi enoten pristop do trga dela, izobraževanja, sociale, zdravstva, stanovanjske politike in podobnega, pa vse do enotnega pristopa do tretjih držav. Trenutna politika EU se nanaša na to, kdo prevzema breme migracij, in to je prva država vstopa, kar slednji nalaga precejšnje breme v zvezi z vsemi postopki, kot je azilni, in potencialnim zagotavljanjem statusa begunca. To vodi v bodisi restriktivni pristop in kršenje človekovih pravic bodisi opuščanje dolžnosti – spuščanje migrantov naprej proti ciljnim državam – in posledično pritisk na notranje meje. Desne evroskeptične sile so prepričane, da kakršnakoli solidarnost med državami, v smislu delitve bremen, pomeni višje standarde za prosilce ter s tem dobrodošlico migrantom. Ustrezna rešitev pa je najbrž v aktivni zunanji politiki, regionalnem partnerstvu, razvojni pomoči, da se naslovi vir migracij. Pri tem pa je Evropska unija pogosto šibka, tudi zaradi nasprotovanja nacionalistov odločanju s kvalificirano večino ter večjemu obsegu finančnih virov. Evropska družba se sicer stara in potrebuje migracije za zagotavljanje trenutne blaginje. Izkušnje desnih vlad, denimo italijanske, ki so poizkušale s spodbujanjem natalitete, so se pokazale za neuspešne. Tudi če bi bili uspešni, bi se učinki pokazali šele čez dve desetletji. Hkrati pa je z ekonomskimi migracijami treba sprejeti tudi njihovo polno ceno – to pa pomeni ustrezne pravice in integracijo za preprečevanje getoizacije in konfliktov.

Nedavno nas je dosegla zaskrbljujoča bruseljska novica, predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen ni izključila možnosti dogovora z evropsko poslansko skupino ECR, ki ji pripadajo desničarji in številni zadrti evroskeptiki. Lahko krepitve populistov, evroskeptikov, suverenistov in drugih nacionalistov razdrejo že tako načeto vez med Nemčijo in Francijo? Lahko to vodi do, kot svari Macron, smrti Evropske unije? 

Trenutna Komisija že sedaj pri nekaterih predlogih uživa podporo nekaterih strank iz skupine ECR, denimo italijanske vladajoče stranke ali prejšnje poljske vladajoče stranke. Z vključevanjem zmernih evroskeptikov skuša Evropska ljudska stranka okrepiti svoj položaj v odnosu do progresivnih strank na eni strani in radikalnih desnih evroskeptičnih strank iz skupine Identiteta in demokracija na drugi stani. Posledice tega so že vidne pri vprašanjih, kot so migracije ali zeleni prehod na področju kmetijstva. Ob nadaljevanju trenda krepitve desnih evroskeptičnih strank bi lahko v prihodnjem mandatu videli še več tega. Tisto, kar pa bi povzročilo dramatični prelom, bi bil poraz proevropskih sil na nacionalnih volitvah v Franciji in Nemčiji. Zmaga stranke Marine Le Pen v Franciji in Alternative za Nemčijo v Nemčiji, v kombinaciji z zmago Trumpa na volitvah v ZDA ter porazom Ukrajine, bi paralizirala Evropsko unijo in jo zreducirala na skupni trg, zelo verjetno ogrozila prost prehod notranjih meja in denarno valuto evro, medtem ko bi države na vzhodni meji, kot so baltske, Poljska in druge, morale ZDA plačevati za varnostna jamstva pred napadom Rusije.

Zdi se, da sta Francija in predsednik Emmanuel Macron postala močnejša po odhodu Velike Britanije iz Evropske unije. Macron je ta, ki predstavlja pobude in vztraja, da mora biti EU močnejša in bolj enotna. Nemčija opazuje to dogajanje in pazi na to, da Francija ne bo postala premočna. Bodo evropske volitve vplivale na razmerje med Francijo, ki prevzema pobudo, in Nemčijo, ki jo stežka dohiteva?

Po odhodu Velike Britanije je manj pritiska na francosko-nemško partnerstvo, hkrati pa so bolj prišle v ospredje nekatere razlike. Pojavile so se skupine držav, ki so prevzele stališče Velike Britanije, denimo glede skupnega proračuna, krepijo se tudi desne evroskeptične skupine, ki imajo nekatera podobna stališča. Macron je dal v zadnjem času, tudi pod pritiskom nizke podpore doma, številne opazne izjave, denimo glede Ukrajine, premislil si je tudi glede širitve EU. Nemčija ima koalicijsko vlado in tudi nekakšno politično kulturo previdnosti in zdi se, da na razdeljeno mnenje doma reagira z določeno neodločenostjo glede pomembnih vprašanj. Francosko-nemško partnerstvo se je v preteklosti večkrat pokazalo za ključno, vendar pa lahko pomembne pobude pridejo tudi od drugod, tudi s strani novih držav članic, ki so v zadnjem času postale bolj vidne – s strani baltskih držav, Poljske pod novo vlado, Češke; za konstruktivnega igralca se kaže Hrvaška in mislim, da je v tem krogu prostor tudi za Slovenijo.

Simon Smole