»Popravim lahko 98 % dežnikov.«

Marija Lah je edina preostala dežnikarica v Ljubljani. Ko vstopiš v njeno delavnico na Trubarjevi ulici, se tako vrneš nazaj, v čas, ko so bili dežniki kvalitetni, in lahko od blizu opazuješ pisanje zgodovine, saj poleg Marije dežnike popravljajo samo še v Kranju. To sta zadnja tovrstna obrtnika v Sloveniji, obrt dežnikarstva pa je danes redka celo v svetovnem merilu, zato dežnike na popravilo včasih pošljejo tudi iz tujine.

Ko je njen oče leta 1966 odprl svojo delavnico, je bilo v Ljubljani kar pet popravljalnic dežnikov, ki pa so kasneje začele zapirati svoja vrata, dokler ni ostala samo še Marijina. Dežnikarica, ki ji na obrazu piše, da svoje delo opravlja z veseljem in srcem, ima zanimivo zgodbo, kako je v posel sploh prišla – to namreč na začetku ni bil njen načrt. Ko je njen oče odprl delavnico za popravljanje dežnikov, se je ob tem močno zadolžil. Težko je dobil dovoljenje v mestni občini. Do leta 1991 je delal sam, potem pa je dobil sivo mreno, zato se je pojavila potreba po pomoči. Takrat je zanjo prosil Marijo, saj je njemu vid že preveč opešal. »Rekel mi je: Ali prideš k meni, ali pa bom delavnico zaprl,« se spominja Marija. 

Dežnik je stal pol plače

Očetu je priskočila na pomoč in do njegove operacije sive mrene, je »namesto njega gledala«. »Bila sem njegove oči, ker pri tem poklicu potrebuješ res dober vid, saj so stvari zares majhne.« Po operaciji je oče videl boljše, tako da je lahko še nekaj časa opravljal to delo. Marija se je ob njem učila in se po njegovi smrti odločila, da bo prevzela družinski posel ter opustila vse ostale stvari. Spominja se svojih začetkov, ko v rokah ni znala držati niti šivanke, vendar je bila želja pomagati očetu tako velika, da se je naučila vsega. Zase pravi, da je kot vsaka prava vajenka začela z metlo v roki. 

»Ko je moj oče začel z delom, so dežniki stali pol plače, so pa bili kvalitetni. Niso se zlomili vsakič, ko je malo zapihalo. Današnji, ki stanejo nekaj evrov, seveda ne morejo biti kakovostni. In ker jih ne popravljamo, ampak vržemo v smeti in kupimo nove, so velika obremenitev za okolje,« pojasni Marija. 

Ponavadi so bolj vzdržljivi dežniki, ki imajo kovinske dele, ne plastične, vendar pa takih skorajda ne izdelujejo več, saj so se proizvajalci začeli prilagajati kupcem, ki niso želeli kupovati tako dragih izdelkov. Zato so na trg začeli prihajati cenejši dežniki s tanjšimi naperami (špicami) in palicami: »Pri takšnih se je moj oče križal, ko jih je videl, ker so slabo narejeni. Vendar so starejši, čeprav manj kvalitetni, še vedno boljši od teh, ki jih izdelujejo danes. Čim starejši je dežnik, tem boljši je. Lahko je rjav ali preperel, prinesite ga sem, pa bom pogledala, če se ga da popraviti. V 95 odstotkih so stare stvari bolj kakovostne kot današnje.«

Tudi danes lahko najdeš kakovosten dežnik, je pa potrebno več vztrajnosti pri iskanju. Žal pa vztrajnost dandanes ni več pogosta kvaliteta. Ljudje ne iščejo več najboljšega, ampak najcenejšega. 

Dveh odstotkov dežnikov se ne da popraviti

Popravilo dežnika lahko traja več ur, ko pa so okvare težje, lahko tudi teden dni. Vendar je, kot zase pravi Marija, zelo vztrajna in trmasta, zato popravi 98 odstotkov vseh dežnikov: »Včasih je treba zamenjati celo ogrodje. Ko za dežnik res ni več rešitve, pa ga predelam v vrečke. Iz blaga se da narediti lepe nakupovalne vrečke, saj je material dežnikov tako močan, da zdrži več teže, kot jo lahko nosimo.«

S to idejo je začel že njen oče pred 45 leti, ko je opazoval svojo taščo, ki je bila šivilja, ko je izdelovala torbe iz blaga. Razmišljal je, kako bi lahko uporabil material, ko ni bil več primeren za dežnik in ugotovil, da bi ga lahko predelal v nakupovalne vrečke. To je takrat v družini povzročilo veliko smeha, saj je iz dežnika uspel narediti nekaj, kar lahko pospraviš v žep. 

Ker Mariji varstvo okolja veliko pomeni, je s to tradicijo nadaljevala: »Ne maram metati stran starih stvari. Kupite dober dežnik in naj dolgo služi. Stvari je treba popravljati – ne le dežnikov, tudi druge stvari, da ohranimo naravo.«

Delo mora včasih nesti tudi domov

Dela je dovolj, celo toliko, da mora dežnike včasih odnesti domov: »Delo najbolj cveti v slabih vremenskih razmerah, kar pomeni, da je dež vedno moja najboljša reklama.« Veliko strank pa dežnike prinese tudi v poletnih mesecih, da pripravljeni počakajo na deževno obdobje.

Poleg popravil Marija izvaja tudi delavnice za popravilo dežnikov, kjer lahko spoznate zahtevnost te obrti – skupaj popravite dežnik ali pa iz njega izdelate nakupovalno vrečko; v hiši pa so od leta 2019 tudi sobe za turiste.

Kovačeva kobila?

Za Marijo ne velja znan rek, da je »kovačeva kobila zmeraj bosa«, ker imajo doma veliko dežnikov: »Imam celo enega, ki mi ga je oče izdelal in podaril za 25. rojstni dan. Preživel je do danes, ker ga zelo pazim.«

Kdo bo prevzel obrt, ko bo ona z delom prenehala, ne razmišlja, je pa prepričana, da je izbrala pravo smer: »Takrat bi očetu lahko mirno rekla ne, ampak sem se odločila drugače in sedaj si ne predstavljam, da to ne bi bil moj življenjski poklic.«

Petra Znoj