Vrnite nam strokovne odločitve!

Pohlep je neodtujljiva lastnost vsakega človeka, le da se pri nekaterih kaže bolj, pri drugih manj izrazito. Brez njega bi lahko enakomerneje razporedili dobrine in preskrbeli ves svet, namesto da ljudje v Jemnu umirajo od lakote, medtem ko si drugi kopičijo svoj kapital in vlagajo v že sedem tisoči luksuzni avtomobil, kot 29. brunejski sultan Hassanal Bolkiah. Ker je tudi Slovenija tik pod vrhom lestvice najbolj koruptivnih menedžerjev v vsej Evropski uniji, je še toliko pomembneje, da z javnimi sredstvi ravna transparentno.

O pomembnosti sledljivosti, še posebej v sferi nepremičnin, zgovorno priča tudi afera z novo sodno stavbo, ki so jo zakuhali na pravosodnem ministrstvu. Že vsaj od inflacije pred desetimi leti so nepremičnine namreč glavni končni cilj investitorjev in kot takšne tudi prve na frontni liniji interesa finančnih špekulantov.

Zapletati pa se ponavadi začne že pri objavi javnih arhitekturnih natečajev, če do njih sploh pride. Kolektiv Avtomatik delovišče je zato nedavno postavil pomembno vprašanje: »Zakaj o prostorskih tematikah v Kopru odločajo nestrokovni politični interesi? Pri večjih posegih v grajeno okolje, predvsem pri načrtovanju novih javnih objektov, kot so kulturne ustanove, domovi za starejše, šole ali vrtci, je arhitekturna stroka preko javnih arhitekturnih natečajev vrsto let pripomogla k oblikovanju ustreznih estetskih in v urbano okolje ustrezno umeščenih arhitektur. S spremembami zakonodaje ob najbolj neprimernem času, ob koncu decembra 2020, je Ministrstvo za javno upravo v javno obravnavo podalo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju, ki predvideva ukinitev obveze arhitekturnih (projektnih) natečajev za javne investicije. Ti so bili doslej v skladu s tretjim odstavkom 100. člena ZJN-3 (Zakona o javnem naročanju) obvezni za javne investicije v novogradnjo javnih objektov, katerih investicijska vrednost presega 2,5 milijonov evrov, ter za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedbo natečaja zahteva prostorski akt.« 

Od tedaj naprej so namreč tudi takšni projekti prepuščeni predvsem interesu kapitala, že prej pa se je država ponavadi odločala predvsem za najcenejše ponudnike, katerih rešitve niso bile nujno najkvalitetnejše ali najbolj premišljene. »Koper je prav zgleden primer, kako se mesto razvija brez izbora ustreznih natečajnih arhitekturnih rešitev. Že več kot dvajset let predstavlja primer neformalnega razvoja par excellence, pozidava v njem pa se brez ustreznega Občinskega prostorskega načrta (OPN) rakasto širi čez celotno urbano tkivo,« so še zapisali na spletni strani kolektiva, kjer poudarjajo tudi, da obstoj javnih natečajev omogoča vsaj to, da se jih lahko razveljavi, če komisija presodi, da nanj niso bile prijavljene primerne rešitve.

Veliko je odvisno tudi od glavnega mestnega urbanista, ki je lahko pretirano zaverovan vase in ne želi poslušati drugih mnenj, kot se to že v drugi generaciji kaže na škodo Ljubljančanov, ali pa dejansko prisluhne stroki. V Mestni občini Koper zaenkrat te dileme ni, saj tudi mestnega urbanista sploh ni. S tem pa tudi ni nikogar, ki bi poskrbel za zazelenitev mesta, nujnost česar se vsako poletje kaže bolj kot prej. Prav tako ni nikogar, ki bi poskrbel za umestitev ustreznih vsebin v obstoječe prazne objekte. 

Pri Avtomatik delovišču so zato v javnem manifestu še posebej izpostavili nekaj »izrazitih primerov posegov v prostor, ki smo jih deležni s pomočjo finančnih manipulacij, zavajanja javnosti in netransparentnih postopkov v MOK«, kot so prenova Muzejskega trga, nedokončan kompleks Solis, stanovanjska soseska Novi Slavnik in prenova objekta Libertas. Pri prvem primeru MOK leta 2022 k ponovni evalvaciji ni povabila niti enega od treh nagrajenih natečajnih rešitev iz leta 2006. Namesto tega je realizacijo prevzelo podjetje, za katero se je odločil občinski oddelek za investicije, in ustvarilo eno od poleti bolj pregretih območij v mestu. Kompleks Solis je v času pandemije uspel pridobiti dokumentacijo za zvišanje zgradbe za dve etaži, s čimer je popolnoma zakril pogled na historično mestno jedro. Na območju Slavnikovih garaž pa sta arhitekt Andrej Kalamar in izdelovalka občinskega podrobnega prostorskega načrta Manuela Varljen predlagala rešitev, ki za pet metrov presega višino, določeno z občinskim prostorskim načrtom. Libertas, ki ima s prenovo možnost postati javni zavod državnega pomena, kot je Kino Šiška, pa je pristal v rokah arhitekturne pisarne ARP, ker so se pač tako odločili na občini.

Za konec pri Avtomatik delovišču poudarjajo: »Zakaj so javni anonimni arhitekturni natečaji tako pomembni v demokratičnem razvoju javnega prostora oziroma javnih objektov? Ker se s tem izognemo elitizaciji javnega prostora, podkupovanju in izplačevanju javnega denarja favoriziranim posameznikom in predvsem omogočimo razvoj mest s premislekom. Kako bomo živeli skupaj in kaj bomo pustili našim zanamcem. Demokratičnost javnega natečaja omogoča več raznolikih rešitev različnih arhitektov pod enakimi pogoji. S tem lahko stroka in širša javnost vzpostavita dialog o izboru najboljše rešitve za prostor. Vsekakor je stroka pomembna pri ustreznosti prostorskih rešitev, a žal v lokalnem kontekstu nima vedno ustreznih odgovorov na vsa vprašanja. Zato je pri posegih v prostor v prihodnosti izjemnega pomena oblikovanje dialoga z javnostjo. In to ne samo na papirju.« 

Nenazadnje arhitektura vpliva na vse nas, tudi nezavedno, in skoznjo se izraža oblast. Odsotnost javnih arhitekturnih natečajev pa še bolj vpliva na to, da se gradi po meri kapitala in ne po meri človeka, kar še desetletja po smrti velikega arhitekta Jožeta Plečnika in tedne po smrti nedavno preminulega Stanka Kristla odzvanja kot največja odlika njunih del. Tistih, ki jih še danes opevamo, a jih vse manj posnemamo.

Pia Nikolič