Za vedno na pokopališču zgodovine

Uničevanja kulturnih spomenikov, sežiganja knjižnic in ropanja muzejev sicer ne moremo primerjati z na tisoče žrtvami na Bližnjem vzhodu, a si svet pred tem vseeno ne more in ne sme zatiskati oči. Gaza je med najstarejšimi naseljenimi območji na svetu, po besedah zgodovinarjev ljudje tam živijo vsaj od 15. stoletja pred našim štetjem. S strateško lego na vzhodni obali Sredozemlja je bila vedno na prvem mestu na trgovskih poteh iz Evrazije v Afriko. Zaradi pristanišč je postala regionalno središče trgovine in kulture. Vsa ta zgodovina je za seboj pustila ogromno spomenikov in drugih kulturnih znamenitosti, ki jih zadnjih nekaj desetletij sistematično uničuje izraelska vojska. 

V tem oziru se ne razlikuje mnogo od uničevanja svetovne kulturne dediščine, ki so ga v Siriji izvajali pripadniki Islamske države. Pristojno ministrstvo kot tudi neprofitna organizacija Heritage for Peace sta ocenila, da je na območju Gaze več kot sto dragocenih znamenitosti, ki so del svetovne kulturne dediščine. Haaška konvencija iz leta 1954, s katero so se strinjali tako Palestinci kot Izraelci, naj bi obvarovala te znamenitosti pred vojnim pustošenjem. Uničenje kulturne dediščine je tudi eden od številnih vojnih zločinov, ki jih Republika Južna Afrika očita Izraelu v tožbi, ki jo je prejšnji teden predstavila na Meddržavnem sodišču. V obtožnici piše: »Izrael je poškodoval in uničil številne centre palestinskega izobraževanja in kulture,« vključno s knjižnicami, verskimi kraji in kraji starodavnega zgodovinskega pomena. 

V zadnjih stotih dneh je bilo v izraelskih zračnih napadih na palestinsko enklavo uničenih ali poškodovanih skoraj dvesto zgodovinsko pomembnih krajev. Ministrstvo za turizem in starine v Gazi je ocenilo, da je bilo od začetka izraelskega napada poškodovanih ali uničenih kar 104 mošej. Med uničenimi so tudi starodavno pristanišče iz leta 800 pred našim štetjem, mošeja, ki je bila dom redkih rokopisov in eden najstarejših krščanskih samostanov na svetu. 

Starodavna zbirka rokopisov, shranjena v mošeji, je za vedno izgubljena. Velika mošeja, poimenovana po kalifu Omarju, je ena od najpomembnejših zgodovinskih stavb v Gazi. Zgrajena je bila v 13. stoletju, a so na njenem mestu že stoletja prej stali hrami svetosti. Zgrajena je bila iz peščenjaka in  sprejela je tudi do petsto vernikov. Poškodovana je bila že med prvo svetovno vojno po krivdi Britancev in leta 2014 v spopadu z Izraelom. V začetku lanskega decembra jo je izraelska vojska raketirala z izgovorom, da so se v njej skrivali Hamasovi borci. Porušili so jo do tal, od nje je ostal le minaret. 

Retorika izraelske vojske je zlovešča, saj krivdo za uničenje pripisuje Palestincem, ki naj bi mošeje, cerkve in izobraževalne ustanove uporabljali kot baze, skrivališča, ali pa da imajo pod temi kulturnimi spomeniki speljane predore. Vojnim letalom torej ne ostane drugega, kot da jih v imenu varovanja države Izrael zravnajo s tlemi. Skoraj popolnoma uničeno naj bi bila tudi dva tisoč let staro rimsko pokopališče, ki je bilo odkrito lani, ter bizantinska cerkev iz petega stoletja v Džabaliji. Veliko škodo naj bi utrpelo staro pristanišče Antedon, ki je imelo pomembno vlogo pri trgovanju v času feničanske, rimske in helenistične dobe.

Beleženje uničenja in škode na kulturnih spomenikih je v vojnih razmerah pravi podvig. Zbiranje podatkov, pa tudi fotografskega dokaznega gradiva, je zapleteno in dolgotrajno zaradi oteženega dostopa in slabih internetnih povezav v Gazi. Več škode bodo lahko potrdili, ko bo spremljevalno gradivo popolno. Uradno so potrdili popolno uničenje kulturnega središča El Saka v mameluški stavbi iz 17. stoletja, suka Al Zavija, največje in najstarejše tržnice v Gazi, ter osrednjega mestnega arhiva, v katerem so hranili na tisoče pomembnih dokumentov. Mestne oblasti, ki so doživele tudi uničenje osrednje javne knjižnice, so na družbenem omrežju X (nekdanjem Twitterju) pozvale Unesco k posredovanju in zaščiti kulturnih središč. 

Ocenjevanje škode, povzročene med izraelskim vojnim napadom, bo dolgotrajno. »Izguba dediščine, do katere lahko pride v času vojne, lahko skupnost oropa njenega spomina, fizičnih pričevalcev o njeni preteklosti, hkrati pa tudi dragocenih virov za njeno družbeno in gospodarsko dobrobit,« opozarjajo pri Unescu. Uničevanje dediščine, zgodovinskih spomenikov in vsega, kar predstavlja identiteto Gaze, je taktika, ki zagotavlja, da ne bi na tem območju ostalo nič, k čemur bi se lahko prebivalci vrnili, potem ko jih je vojna pregnala v sosednje države. Uničevanje kulturne dediščine ni naključna posledica bojevanja, ampak načrtno brisanje materialnega spomina Palestincev.

Simon Smole